Zapisi iz močvirja

Prokleta banda!

Marjan Jerman
Foto: Val 202

Foto: Val 202

Danes pa nekaj o RTV Slovenija, se pravi o nas samih. In če se vam zdi, da gre za brezsramno izkoriščanje nacionalnega medija za na pol zasebne probleme, imate popolnoma prav.

Na začetku; ko se javnost spre okoli RTV Slovenija, se seveda spre okoli Televizije Slovenija. Radio Slovenija, Oddajniki in zveze ter mnogi ostali deli nacionalne radiotelevizijske hiše v bistvu nikogar ne zanimajo. Razlog je preprost. Javnost se veliko raje gleda, kot posluša.
Ampak danes smo solidarni s kolegi onkraj Kolodvorske in se vsi skupaj vrzimo v isti koš umazanega perila.
Ko je v pripravah za pričujoče besede avtor pregledal, kaj si javnost v resnici misli o RTV-ju, je ugotovil, da si javnost misli, kako smo mi vsi “pokvarjena banda”.

“Pokvarjena banda” kriči s spletnih forumov, izza šankov in le malo polepšano – iz političnih debat. Povedano drugače: pisec teh vrstic, človek, ki jih bere in mož, ki jih je posnel – vsi skupaj smo “pokvarjena banda”. Ni najlepši občutek, ampak gre za poslanstvo, ne za poklic.

Je pa nekaj zanimivo: tudi slovenskim železnicam gre slabo. Kot pravi ljudski glas, so v še večji “buli” kot RTV-SLO. Pa nikomur ne pade na pamet, da bi železničarje označil kot “pokvarjeno bando”! Najbrž zato, ker se zdi, da ne more vsak voziti vlaka in ščipati kart, na RTV pa lahko dela prav vsak. Bo že držalo, zdaj pa poglejmo glavni argument, ki nas drži pod vodo, da smo postali in ostajamo “pokvarjena banda”.

Programe nacionalne hiše je treba plačevati, komercialni programi so zastonj. Sicer je nenavadno, zakaj se imenujejo komercialni, če so zastonj, a o tem pozneje. Nacionalna TV hiša vam vsak mesec pošlje položnico, medtem ko vam komercialna tako radijska kot televizijska produkcija položnice celo plačujejo. In vam podarjajo pesmi za rojstni dan, delijo tisoče evrov, če le dvignete telefon, iščejo z vami zaklade in vam delijo krofe, ko čakate v koloni. Predvsem pa se zjutraj ob petih za razliko od jutranjih voditeljev na pričujočem programu, ki so ob petih zjutraj zaspani, že režijo kot pečeni mački. Kaj je res in kaj je zlagano?

Kaj je resnica in kaj je laž?

Pričujoči zapis nikakor nima namena postati še en pamflet užaljenih RTV-jevcev, ki svoje toneče pozicije branijo s pljuvanjem po komercialnih medijih. Ravno nasprotno! Komercialna avdio-vizualna produkcija je po našem mnenju ena izmed najsvetlejših možnosti za zdravo prihodnost človeškega rodu. Gre za najčistejšo mogočo industrijo in poglejmo si, kako deluje;  avdio-vizualni mediji so že zdavnaj požrli vse zvezdnike! Ker je skozi osnovne ekonomske zakone z leti zvezdnikov zmanjkalo oziroma se je povečalo število zvezdožerov, so začeli komercialni avdio-vizualni mediji jemati ljudi s ceste. Predelali so jih v zvezdnike in nato prodali. Človek, ki je tako postal zvezda, je vesel, njegovi prijatelji, sosedi in znanci so veseli, predvsem  pa kličejo, kličejo in kličejo. In Telekom je vesel.

Neverjetna industrija je to, v kateri so vsi veseli in vsi služijo. Elektrogospodarstvo se ob takšni učinkovitosti zdi zakrneli dinozaver. A ker tisti temeljni fizikalni zakon govori o neuničljivi energiji, se nekje nekaj mora poznati; hočemo povedati, da je nekje nekaj treba plačati. In plačilo je preprosto; kot plačilo za slavo vam Mephisto scvre možgane. Več je medijev, več je scvrtih možganov. Tako preprosto je to!

Slovensko ljudstvo je blazno od špansko-turških-mehiških-indijskih-hrvaških nadaljevank, resničnostnih šovov in tekmovanj talentov. Blazna populacija medijskih odvisnikov, ki živi v vzporednem vesolju in podpira lastne otroke v želji, da bi postali medijsko prepoznavni. “Ob tej priložnosti pozdravimo vse, ki nas poznajo!” Kaj pa če nas ne pozna nihče?

Kaj je zlagano in kaj je res? Kaj je laž in kaj je resnica?

Globoko nas je sram, ko tudi nacionalna RTV hiša uporabi metode, po katerih smo pravkar pljuvali. Žal jih, za kar so krivi uredniki!

A vendar je velika večina “preklete bande”, ki jo avtorji te oddaje osebno poznamo in jo imamo radi, delavnih in preklemansko pametnih posameznikov. Pri nas je gledalec, sploh pa poslušalec, vedno na prvem mestu, je pa daleč od tega, da bi bil malik.

Pri nas si poslušalcu še vedno upamo vreči v obraz, kar mu gre.

In v tem je glavni kleč …

Pri nas plačate za vsaj delno resnico, drugje plačate za ponižanje.