Botrstvo

Botrstvo: Špela bi delala, da bi bratci imeli vsaj večerjo

Risbico je za Val 202 narisala Nataša.
Risbico je za Val 202 narisala Nataša.
Risbico je za Val 202 narisala Nataša.

Risbico je za Val 202 narisala Nataša.

Šestnajstletna Špela pravi, da pravzaprav že dolgo igra nekoga drugega. Srečno, brezskrbno in  zadovoljno najstnico,  v resnici pa za živo glavo sošolcem ne bi priznala, kakšno življenje jo čaka doma, s še petimi bratci in sestrami.

Hudo je bilo že pred leti, ko je mama  nepričakovano ovdovela in ostala sama s tremi otroki. Nato je sonce  spet posijalo, z novim partnerjem so se v družino  rodili še trije, dva sta otroka s posebnimi potrebami.

Kmalu po rojstvu zadnjega  je partner izgubil službo, od takrat je vsakodnevna finančna stiska veliko breme na starševskih ramenih, je nesrečna njihova  mama Barbara: “To je grozen občutek, da jih ne moreš obleči, da jim ne moreš nuditi hrane, da ne veš, ali boš prihodnje leto imel streho nad glavo ali ne …”

Špeli in njeni družini lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 138
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA ŠPELO
 
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar v celoti, brez  stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje ŠPELE in njene družine. 
Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

 

Ko ne znese …
Vse so poskusili narediti preden so bili prisiljeni priznati poraz in zaprositi za pomoč. Na nerazumevanje in milo rečeno neodobravanje je tako številčna družina velikokrat naletela še takrat, ko so živeli brez finančnih težav in niso prav nikogar prosili za pomoč, zdaj  prav število otrok  ljudi pogosto odvrača od tega, da bi pomagali.

O, velikokrat, zelo velikokrat, očitajo nam, zakaj smo jih imeli toliko, če jih ne moremo prehraniti … Ampak takrat, ko smo se odločali za  otroke, so bili za nas drugačni časi, zelo, zelo drugačni!”

In takim ljudem pač ne moreš pojasnjevati, da si nihče niti v najbolj  morastih sanjah ni mogel misliti, da bodo kljub pridnemu očetu naši  otroci dobesedno lačni,  pravi Barbara: “Vsaj dvakrat na teden se zagotovo zgodi, da nam ne znese … Kosilo nekako še, večerje in zajtrki so pa kriza. Zdaj, ko je šola, je malo bolje, ker zajtrkov ni doma, med  vikendi  pa spečemo kruh in jemo, kar pač imamo…krompir in špagete smo imeli nazadnje, tako, mešano, trudiva se, da je vsaj en obrok  na dan topel …”

Brezposelna s šestimi otroki nista socialno dno?

Najhuje je bilo letos, ko so ob prejetju odločbe CSD o socialnih transferjih ugotovili, da  se otroški dodatek po novem, nikakor ne more primerjati z letos ukinjenimi štipendijami za dijake, čeprav so  pristojni pojasnjevalci učinkov nove zakonodaje  še v začetku leta  zatrjevali, da bodo socialno najšibkejši kvečjemu še na boljšem. Očitno družina dveh brezposelnih s 6 otroki  ni socialno dno.

Zato je Barbara  morala vrniti skoraj 360 evrov preplačane akontacije in zato  dobivajo vsak mesec  za približno 400 evrov manj socialnih transferjev kot so jih po črki prejšnjega zakona. Zanje  neskončno velika vsota, ki je lahko ob vseh neplačanih položnicah pomenila le eno.

Lakoto. Enostavno smo morali iz enega evra narediti tri. In samo na slabše gre,  ne vem, kaj bo, se bojim, da se bo kakšnemu utrgalo, pa si bo kaj naredil … To je strašanska stiska, cele dneve premišljujem, kako bomo zmogli naslednji dan, bodo otroci siti, bodo oblečeni? Včasih sem še lahko rekla, da bo bolje, kaj pa zdaj? Ko bi vsaj partner dobil službo!”

Pametovanje  dežurnih svetovalcev, da če ne služba, se pa delo zmeraj dobi, če se le hoče, se pri očetu oz. očimu 6 otrok nikakor noče uresničiti, pa tudi tam, jer ja vsaj začasno delal, je velikokrat ostal brez plačila.

Špela je že brez malice, bosta tudi bratca brez šolskega kosila?

Zaradi spremenjene zakonodaje otroci tudi kot kaže  ne bodo upravičeni  do subvencije za šolsko prehrano. Pri osnovnošolcih je mama Barbara tvegala in za zdaj še imata kosilo, vsaj dokler ne bo prišel odgovor občine, ali jim lahko pomaga pri plačevanju, srednješolka Špela pa ni želela tvegati, da bi družino čez kak mesec bremenili še računi za njeno prehrano, zato je raje brez malice.

“Gremo na malico,  vsi jedo, samo jaz sedim brez  hrane. Vedno rečem, da mi ne paše ali pa da nisem lačna.  V resnici pa sem res ful lačna in mi je včasih tudi slabo od tega. Ker tudi prejšnji večer nisem jedla.”

Pred sošolci to kar se da skriva: “Sploh ne govorim o tem, grozno mi je, počutila bi se izločeno, ker oni imajo, jaz pa ne. Nočem, da me gledajo drugače…pač delam se, da sem ful vesela, da ne delujem  drugačna od njih …”

Kako lačnemu triletniku reči, da ni ničesar?

Sama nekako razumsko obračuna s katastrofalnim stanjem doma, pri majhnih bratcih je to veliko težje: “Najhuje mi je, ko pride triletni bratec v kuhinjo, lačen,  in mu nimamo česa dati. Grozno je, ker se mu vidi, ta je tudi on zelo lačen, a ne dobi ničesar… dostikrat , velikokrat se to zgodi«. Tudi, ko hrana je, ni razkošna:  “Običajno jim damo samo kruh, ali pa riž iz humanitarnih paketov, skuhan na mešanici vode in mleka …”

“Včasih želijo čokolino pa eurokrem, a ga ne morejo dobit. Otroci vejo,  da nimamo in so se temu nekako prilagodili, čeprav vem, da jih boli  ker pač pri nas je res velika razlika in v mestu se to še veliko bolj pozna,” jo dopolni mama Barbara.

In zato dijakinja Špela, ki jo je strah, da bo morala komaj začeto šolanje prekiniti, ker ne bodo zmogli doplačati  materiala, ekskurzij in druge opreme, ki jo zahteva njena smer izobraževanja, ki se dobro zaveda, da ob že grozeči deložaciji nimajo kam, ker noben lastnik stanovanj tako številčni družini brez denarja ne bo dal stanovanja v najem,  vidi rešitev le v tem, da bi popoldansko učenje in delo za šolo zamenjala za popoldansko honorarno delo:  “Popoldne po pouku  bi šla rada delat in bi zaslužila  vsaj toliko, da bi bratci imeli  vsaj za večerjo.”