Risbico je za Val 202 narisala Nataša.
Šestnajstletna Špela pravi, da pravzaprav že dolgo igra nekoga drugega. Srečno, brezskrbno in zadovoljno najstnico, v resnici pa za živo glavo sošolcem ne bi priznala, kakšno življenje jo čaka doma, s še petimi bratci in sestrami.
Hudo je bilo že pred leti, ko je mama nepričakovano ovdovela in ostala sama s tremi otroki. Nato je sonce spet posijalo, z novim partnerjem so se v družino rodili še trije, dva sta otroka s posebnimi potrebami.
Kmalu po rojstvu zadnjega je partner izgubil službo, od takrat je vsakodnevna finančna stiska veliko breme na starševskih ramenih, je nesrečna njihova mama Barbara: “To je grozen občutek, da jih ne moreš obleči, da jim ne moreš nuditi hrane, da ne veš, ali boš prihodnje leto imel streho nad glavo ali ne …”
“O, velikokrat, zelo velikokrat, očitajo nam, zakaj smo jih imeli toliko, če jih ne moremo prehraniti … Ampak takrat, ko smo se odločali za otroke, so bili za nas drugačni časi, zelo, zelo drugačni!”
In takim ljudem pač ne moreš pojasnjevati, da si nihče niti v najbolj morastih sanjah ni mogel misliti, da bodo kljub pridnemu očetu naši otroci dobesedno lačni, pravi Barbara: “Vsaj dvakrat na teden se zagotovo zgodi, da nam ne znese … Kosilo nekako še, večerje in zajtrki so pa kriza. Zdaj, ko je šola, je malo bolje, ker zajtrkov ni doma, med vikendi pa spečemo kruh in jemo, kar pač imamo…krompir in špagete smo imeli nazadnje, tako, mešano, trudiva se, da je vsaj en obrok na dan topel …”
Brezposelna s šestimi otroki nista socialno dno?
Najhuje je bilo letos, ko so ob prejetju odločbe CSD o socialnih transferjih ugotovili, da se otroški dodatek po novem, nikakor ne more primerjati z letos ukinjenimi štipendijami za dijake, čeprav so pristojni pojasnjevalci učinkov nove zakonodaje še v začetku leta zatrjevali, da bodo socialno najšibkejši kvečjemu še na boljšem. Očitno družina dveh brezposelnih s 6 otroki ni socialno dno.
Zato je Barbara morala vrniti skoraj 360 evrov preplačane akontacije in zato dobivajo vsak mesec za približno 400 evrov manj socialnih transferjev kot so jih po črki prejšnjega zakona. Zanje neskončno velika vsota, ki je lahko ob vseh neplačanih položnicah pomenila le eno.
“Lakoto. Enostavno smo morali iz enega evra narediti tri. In samo na slabše gre, ne vem, kaj bo, se bojim, da se bo kakšnemu utrgalo, pa si bo kaj naredil … To je strašanska stiska, cele dneve premišljujem, kako bomo zmogli naslednji dan, bodo otroci siti, bodo oblečeni? Včasih sem še lahko rekla, da bo bolje, kaj pa zdaj? Ko bi vsaj partner dobil službo!”
Pametovanje dežurnih svetovalcev, da če ne služba, se pa delo zmeraj dobi, če se le hoče, se pri očetu oz. očimu 6 otrok nikakor noče uresničiti, pa tudi tam, jer ja vsaj začasno delal, je velikokrat ostal brez plačila.
Špela je že brez malice, bosta tudi bratca brez šolskega kosila?
Zaradi spremenjene zakonodaje otroci tudi kot kaže ne bodo upravičeni do subvencije za šolsko prehrano. Pri osnovnošolcih je mama Barbara tvegala in za zdaj še imata kosilo, vsaj dokler ne bo prišel odgovor občine, ali jim lahko pomaga pri plačevanju, srednješolka Špela pa ni želela tvegati, da bi družino čez kak mesec bremenili še računi za njeno prehrano, zato je raje brez malice.
“Gremo na malico, vsi jedo, samo jaz sedim brez hrane. Vedno rečem, da mi ne paše ali pa da nisem lačna. V resnici pa sem res ful lačna in mi je včasih tudi slabo od tega. Ker tudi prejšnji večer nisem jedla.”
Pred sošolci to kar se da skriva: “Sploh ne govorim o tem, grozno mi je, počutila bi se izločeno, ker oni imajo, jaz pa ne. Nočem, da me gledajo drugače…pač delam se, da sem ful vesela, da ne delujem drugačna od njih …”
Kako lačnemu triletniku reči, da ni ničesar?
Sama nekako razumsko obračuna s katastrofalnim stanjem doma, pri majhnih bratcih je to veliko težje: “Najhuje mi je, ko pride triletni bratec v kuhinjo, lačen, in mu nimamo česa dati. Grozno je, ker se mu vidi, ta je tudi on zelo lačen, a ne dobi ničesar… dostikrat , velikokrat se to zgodi«. Tudi, ko hrana je, ni razkošna: “Običajno jim damo samo kruh, ali pa riž iz humanitarnih paketov, skuhan na mešanici vode in mleka …”
“Včasih želijo čokolino pa eurokrem, a ga ne morejo dobit. Otroci vejo, da nimamo in so se temu nekako prilagodili, čeprav vem, da jih boli ker pač pri nas je res velika razlika in v mestu se to še veliko bolj pozna,” jo dopolni mama Barbara.
In zato dijakinja Špela, ki jo je strah, da bo morala komaj začeto šolanje prekiniti, ker ne bodo zmogli doplačati materiala, ekskurzij in druge opreme, ki jo zahteva njena smer izobraževanja, ki se dobro zaveda, da ob že grozeči deložaciji nimajo kam, ker noben lastnik stanovanj tako številčni družini brez denarja ne bo dal stanovanja v najem, vidi rešitev le v tem, da bi popoldansko učenje in delo za šolo zamenjala za popoldansko honorarno delo: “Popoldne po pouku bi šla rada delat in bi zaslužila vsaj toliko, da bi bratci imeli vsaj za večerjo.”
