Botrstvo

Nataša in Tomaž: lačna in pred izgubo doma

Botrstvo risbica

Če izvejo, da si zelo reven, te zafrkavajo, se smejejo … sram te je, ne veš, kaj bi. Da bi se pretepal, je brezveze, raje sem tiho in se umaknem.

Z novim šolskim letom in ponovnim srečanjem s sošolci sta 13-letni Tomaž in njegova mlajša sestra Nataša spet boleče občutila, kako drugačna sta od tistih, ki imajo. Letos so jima  starši s pomočjo ZPM-ja še uspeli  zagotoviti vse za šolo. Čeprav sta hvaležna za pomoč, jima ni lahko, ko ob začetku šolskega leta sošolci primerjajo zvezke in potrebščine.

____________________________________________________________________________
Nataši in Tomažu lahko pomagate tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):
Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA
IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 137
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA NATAŠO IN TOMAŽA
ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar v celoti, brez  stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje NATAŠE in TOMAŽA  in njegove družine. Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si
_____________________________________________________________________________
Risbico je za Val 202 narisala Nataša.

Risbico je za Val 202 narisala Nataša.

Nisem si mogel sam izbrati niti ene potrebščine, ki bi si jo želel. Nizko, nizko sem se počutil, res žalostno ...” Osmošolec  s prodornim pogledom razmišlja o stvareh, ki otrok njegove starosti res ne bi smele obremenjevati: “Mene zelo skrbi za prihodnost, morda ne bom prišel na šolo, ki si jo želim, ker rabiš veliko denarja, da plačaš šolo.”

Barvice že za prihodnje leto

Strah pred tem, da bo prihodnje leto še slabše, je tudi Natašo spodbudil, da je denar, ki ga je pred dnevi dobila od prijazne gospe za rojstni dan, porabila za nakup potrebščin – že za prihodnje leto: “Barvice sem si kupila, dvojne, ene že za prihodnje leto, pa zvezke sem si tudi kupila že za naslednji razred, da bova imela z bratom. Torbico sem pa dobila in si jo bom tudi prihranila za naslednje leto.”

Rojstni dan je letos minil brez daril: “Želela sem si rolerje in mi jih starši niso mogli kupiti. Nisem bila žalostna, ker vem, v kakšni krizi smo … tudi oblačil si ne morem sama izbrati, pač tudi to, kar dobimo od Rdečega križa in Karitasa. Nobene lepe nove majčke ali oblekice ne morem dobiti in sem žalostna, ko svoje ponošene stvari primerjam s sošolkinimi …

Očetova bolezen je vse spremenila

Še pred dvema letoma je družina živela povsem običajno življenje. Čeprav je mama že nekaj časa invalidsko upokojena, je oče z izredno delavnostjo družini lahko zagotavljal socialno varnost, pojasnjuje njuna mama:  “Skoraj 30 let je delal, ne da bi šel na bolniško, upal je, da bo končno sprejet za nedoločen čas, a se to ni zgodilo. Zbolel je in s tem se je začela naša kalvarija …

Še v zlatih finančnih  časih so sami pogosto pomagali sorodnikom, tudi finančno, pogosto je njuna mama ob humanitarnih akcijah ljudem v stiski prek telefonskega klica darovala vsaj kak evro. Zdaj so tik pred deložacijo iz neporfitnega stanovanja: “Dolg je takšen, da če zdaj ne bom plačala, bomo morali iz stanovanja. Mi pa nimamo kam!

Stanovanje ali lakota

Da bi preprečili deložacijo čim več skromnega dohodka namenijo za plačevanje položnic:  “Bojimo se deložacije, pa odklopa elektrike, vode, ogrevanja. In tako se zgodi, da so otroci lačni, lahko, da ljudje ne verjamejo, ampak je tako
Velikokrat nimamo za hrano, ko vidim v šoli učence, ko jejo, cela šola diši po hranih, midva pa ne moreva h kosilu, sem žalostna. Prideva  domov in velikokrat ni ničesar in sva lačna“, je iskrena sedmošolka Nataša.

In vsaj en zagotovljen, polnovreden topel obrok bi otrokoma veliko pomenil: “Ne bi bila več lačna, jedla bi s prijateljicami in bi se boljše počutila, pogovarjale bi se pogovarjale in se družile tudi po pouku, tako pa se samo poslovim od njih in grem domov.”

Mama že dvakrat povsem obupala …

Z dohodki, ki jim ne zagotavljajo denarja niti za moko in mleko, so za državna merila prebogati, da bi bila otroka upravičena do subvencioniranega kosila v šoli. Obup mame, ki lačnih otrok doma ne more pričakati vsaj z najpreprostejšim kosilom, pa strašanski: “Kdor tega ne doživi, ne more razumeti. Odkrito povem, da sem si že dvakrat skušala vzeti življenje, nazadnje pred kratkim,  da bi bilo vsega konec in ne bi več gledala otrok in moža, kako trpijo v tej bedi. Ni jim lahko z mano, vem, a sem povsem na tleh …

Tomaž pravi, da mamo razume, zakaj je skušala vse skupaj končati, saj strah pred prihodnostjo hromi tudi njega in o tem nenehno razmišlja tudi v šoli: “Odkar nam grozi izguba doma, imam slabše ocene, skrbi me za starše,  razmišljam o njima, ne poslušam pri pouku. Vedno sem izdelal z odličnim, zdaj pa prav dobro, dobro. Veliko noči ne spim zaradi tega, razmišljam  kaj bomo naredili, kako bomo, bojim se, da bi lahko družino zgubil … In bojim se, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo.”