London 2012

Ko športniki spregovorijo. In obmolknejo …

Veliko hrupa za nič

sara isakovic
Velika Britanija, London. Poletne olimpijske igre 2012. Plavanje, zenske, polfinale, 200 m prosto. Plavalka Sara Isakovic. Foto: Stanko Gruden/STA

Foto: MMC

Eden redkih slovenskih športnikov, ki pred pomembno tekmo izstreli, da si želi zlato in samo zlato je kajakaš Peter Kauzer. Še pred Londonom si je podobno ambiciozne izjave privoščil na domačem svetovnem prvenstvu v Tacnu.

Izjave ne temeljijo le na njegovih pričakovanjih in željah, temveč tudi na rezultatih zadnjih let in do zadnje malenkosti izpiljenih pripravah.

Marsikdo ga zaradi samozavestnih in zelo neposrednih  izjav označuje za samovšečnega ali kar prepotentnega. Pa je res? Kaj je narobe s tem, če športnik na glas in pred vsemi pove, kaj je njegov cilj. Zakaj bi moral v celofan lažne skromnosti zavijati floskule: “Dal bom vse od sebe, toda konkurenca je zelo močna.”

C´est la vie

Da je mislil resno, je pokazal tudi potem, ko je osvojil (le) šesto mesto. Na vprašanje, ali bi bil res zadovoljen le z zlato medaljo, je odgovoril, da ja. In dodal: C´est la vie – to je življenje.

Podobno neposreden je bil v svojih najboljših letih Primož Kozmus. Svojo nenavadno komunikacijsko strategijo – če ji lahko rečemo tako, je pokazal tudi ob slovesu, ko je adijo objavil v kolumni. Marsikomu to takrat ni bilo prav. Pred Londonom je imel čas le za nekaj intervjujev. In pripovedovanje o svojih pričakovanjih skrčil na minimum.

Drug ekstrem je Sara Isakovič, ki premore izjemno glasovno in pripovedno toplino in ki ji človek ne more zameriti ničesar. Kljub temu, da so bili njeni dosežki letos slabi in da se je na 200 metrov prosto borila z mejo dveh minut, ji ob upanju na finale nihče ni očital nerealnega optimizma ali prevelike samozavesti. In prav je tako. Kot je Sara sama priznala, če ne bi verjela, da zmore, se najbrž ne bi prebila niti v polfinale.

Že od osmega leta vedel za zmage

Primož Kozmus je pred London dal le neka intervjujev. Foto: Bobo

Samozavest serijsko. Je lastnost, ki jo pri slovenskih športnikih pogosto pogrešam in ki se gotovo ne kaže le skozi to, kar povedo v svojih izjavah pred in po tekmo. Takrat so pogosto tako vznemirjeni, da rečejo tudi kaj, česar morda ne mislijo.

Pa vendar, zakaj si športniki ne bi smeli privoščiti tudi zelo ambicioznih ali celo prenapihnjenih izjav? Saj jih tudi to dela zanimive. Navijači in tudi sponzorji pa imajo radi športnike, ki niso medli. Zgledovali bi se lahko po najboljših.

Ameriški plavalec Ryan Lochte je po svoji prvi zmagi na teh igrah dejal:

“Že od svojega osmega leta sem na vsaki tekmi vedel, da lahko zmagam. Ne glede na to, za kakšno tekmovanje je šlo ali s kom tekmujem. Ne glede na vse, ko stopim na start, vem, da bom zmagal. Potem pa se to lahko zgodi ali ne.”

Najbrž boste rekli, da ima Lochte petkrat več medalj kot vsi našteti in da zato lahko govori kar hoče. Toda – ali ne bi bilo lepo kaj takega slišati tudi v slovenščini?

Ni dokazov, da ambiciozne napovedi izboljšajo športnikov nastop. In tudi ni dokazov, da zaradi napovedane medalje le-te športnik, zaradi slabe karme ali ne vem česa že, zagotovo ne bo dobil.

Športniki si lahko privoščijo zanimive, nenavadne, ostre in včasih tudi prenapihnjene izjave. Naloga novinarjev in strokovne javnosti pa je, da izjave postavi v kontekst dosežkov športnika in mednarodne konkurence.