Zapisi iz močvirja

Zapisi iz močvirja: Španske piramide

building
Foto: George L. Smythe, Flickr

Foto: George L. Smythe, Flickr

Danes pa dajmo ob velikih uspehih slovenskega športa le na kratko razjeziti finančne strokovnjake. Ker nič ne razjezi finančnih strokovnjakov bolj, kot  jih razjezi, ko finančne zadrege komentirajo finančni nestrokovnjaki. Torej mi. 

Novica, da bo Španija zaprosila za posojilo in da ji bodo iz sklada, namenjenega  državam v težavah, namenili 100 milijard evrov, je umirila svetovne borze. Najprej zunanjega opazovalca zmede, kako je mogoče, da se finančni trgi pomirijo, ko kdo komu posodi denar? Zakaj so borze olajšane, ker bo 100 milijard menjalo lastnika?

Finančni strokovnjaki samo odmahnejo z roko, da nimamo pojma, ker bo 100 milijard seveda dokapitaliziralo španske banke, ki tako ne bodo propadle, ne bo učinka domin in Evropa bo preživela. Ampak še enkrat se vprašajmo, v kakšnem ekonomskem sistemu živimo, da je ob kreditu, vrednem 100 milijard evrov, začutiti globalno olajšanje?

Logika, ki nam jo prodajajo, je precej preprosta: s 100 milijardami evrov bo sklad rešil španske banke. Te bodo začele spet kreditirati gospodarstvo, to pa  bo kot posledica rešilo prebivalce Španije. To je uradna razlaga. Zdaj pa poskusimo obrniti sliko.

Špancev je 46,5 milijona. Če bi 100 milijard evrov razdelili neposredno med Špance, bi vsak dobil 2150 evrov. Lep denar, ki bi pokril marsikateri minus. Ampak ker bi denar dobili tudi dojenčki in brezzobi starci, poskusimo 100 milijard razdeliti med 16,7 milijona španskih gospodinjstev.

V tem primeru bi bilo vsako špansko gospodinjstvo deležno  6369 evrov, to pa je denar, ki za vsako evropsko družino pomeni konec večjih finančnih težav. S 100 milijardami evrov bi tako najprej rešili Špance, ti bi nato rešili špansko gospodarstvo, to pa bi zato rešilo tudi španske banke. »Takšna logika je infantilna,« vzklikajo finančni strokovnjaki, vendar ne povejo zakaj.

Kot vemo, je glavni problem španskih težav prenapihnjeno gradbeništvo v preteklosti. 12 % vseh zaposlenih je štelo in bilo glavni motor  gospodarske rasti. Zato moramo vsaj na kratko pogledati v gradbeni sektor. Ker ne poznamo španskih gradbenikov, se ozrimo na domače.

Marko Radmilovič

foto: Jure Čokl

Gradbeniki so v bistvu preprosti ljudje. Radi gradijo. Če so iz Pomurja, dajo svojemu podjetju ime »Pomgrad«, če so iz Koroške so »Kograd«, če so iz Velenja so »Vegrad«! V »Gradisu« so že imeli vpogled v sodobne literarne tokove.

Gradbeniki torej nimajo večje domišljije niti niso posebno kreativni. Oni le gradijo. Včasih so gradbeniki gradili, ko jih je kdo za to prosil. In jim plačal. Potem pa so gradbeniki pogruntali, da lahko gradijo tudi z ekstra dobički. Temu so rekli »gradnja za trg«.

Zgradili so kvadratni meter za 1000 evrov in ga prodali za 4000 tisoč. Bankirji pa so jim posojali denar tako v Španiji kot v Sloveniji. Nihče pa ni opazil osnovne težave, namreč, da smo vsi ljudje že nekje doma. Tega niso opazili ne v Združenih državah ne v Evropi.

Bankirji in gradbeniki so računali na sledi jamskega človeka v nas, ki nas silijo, da nikoli nismo zadovoljni s svojim domovanjem. Da bi vedno radi na bolje. Na svoje. Na večje. V center. Ob morje. Na jaso pred gozdom. Do lastnega parkirišča.

Nekaj časa je šlo, ko pa ne gre več, so se zamajali temelji Evrope. To pa je v kontekstu z gradbeništvom tudi logično. Španci so zgolj v letu 2007 zgradili 760.000 novih stanovanj. In 100 milijard ne pomeni nič drugega kot plačilo zidave pirenejskih piramid. Vsi skupaj bomo plačali na tisoče praznih stanovanj.

In ko bodo otroci čez tisočletja hodili med stanovanjskimi bloki, prekritimi s peskom , bodo spraševali svoje očete: »Ati, zakaj so to gradili«? In očetje se bodo delali pametne in bodo rekli: »Tako so v starih časih komunicirali s svojimi bogovi«.