Botrstvo

Botrstvo: Pomagajte Sabrini in Dejanu

Botrstvo Slovenije

Takrat, ko grem lačen spat in spet zjutraj lačen vstanem, me trebuh boli in sem tudi že bruhal. Mislim, da zato, ker sem lačen. In to se je že velikokrat zgodilo,” nepopisno finančno stisko družine, v kateri živijo še navihana šestletna Sabrina in  že skorajda najstniški sestrici, je iskreno opisal osemletni Dejan.

Po ločitvi  staršev sta  finančna in socialna stiska družine postali skoraj neznosni.  Samo  socialna denarna pomoč in otroški dodatki, skupaj 450 evrov, ki bi naj zadostovali za mamo  in štiri otroke,  seveda niso  dovolj niti za najnujnejše, tudi za hrano ne.

Sabrinini in Dejanovi družini  lahko pomagate  tako, da donirate sredstva (podatki za UPN):

Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA

IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 135
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA SABRINO IN DEJANA

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo nakazan denar bo v celoti, brez stroškov ali provizij, porabljen za boljše življenje njune družine. Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Deložacija je že neizbežna, nujna bivalna enota je brez ogrevanja

Ker oče finančno za svoje otroke skorajda  ne prispeva in  živijo le od socialnih transferjev, denarja ni bilo dovolj niti za plačilo stroškov za bivanje, zato družina  svoje res skromno premoženje zdaj spravlja  v škatle. Deložacija je neizbežna in svetlo stanovanje, v katerem so štirje otroci lahko imeli vsaj vsak svojo posteljo, bo ta teden postalo preteklost.  Odslej bodo živeli v nujni bivalni enoti – v majhnem stanovanju, veliko premajhnem za vse štiri otroke, zato sta starejši hčerki prisiljeni oditi k očetu.  “To je res katastrofa, veliko bolje bi bilo, če bi lahko ostali skupaj, ” je tik pred  selitvijo obupana njihova mama. Še bolj jo v obup spravlja vprašanje, kako do prvega mraza  zagotoviti vsaj, da jim bo toplo, saj majhno stanovanje v stari hiši sploh nima nikakršnega ogrevanja.

In poravnati bi bilo treba še  skoraj 2000 evrov dolga, zaradi katerega so se morali seliti

Vsaj na zunaj se zdi,  da se je mama nekako sprijaznila  s prisilno selitvijo, s tem, da otrokom ne more in ne bo mogla ničesar privoščiti in da so zato kdaj  tudi lačni, se ne more: “Vsak mesec je isto. Ko plačam res najnujnejše položnice, mi za vse štiri otroke ostane kvečjemu  100 evrov, nakupim najnujnejše in na sredi meseca vsega zmanjka. Takrat jemo samo testenine brez vsega, malo jih popečem na olju in potresem z vegeto. Ničesar drugega jim ne morem ponuditi. Kadar zares zmanjka in nimamo hrane, tudi jaz ne jem, včasih tri dni skupaj nič. Pa jokam, počakam, da zaspijo, potem si pa dam duška. In če se kdo zbudi in me sliši, rečem, da me trebuh boli in da bo bolje …

Mamin rak je neizprosen

In otroci ji verjamejo, saj jo trebuh res pogosto boli. Že štiri leta se namreč bori z rakom na prebavilih: “Moja mama je umrla za rakom, brat je zaradi raka umrl pred šestimi leti, star 26 let. Umrl je, tik preden sem rodila Sabrino. Ko je bila stara dve leti, so me operirali prvič. In potem še nekajkrat. Hodim na preiskave in nujno bi morala še na nadaljnje operacije, pa samo odlašam, ker nočem otrok pustiti samih. Sploh zdaj, tik pred deložacijo, ki bo zanje pomenila ne le slovo od  šole, vrtca, sošolcev in prijateljev, pač pa tudi od starejših sester. Čeprav me je strah,  da bo bolezen zato zmagala in bodo ostali za zmeraj sami. Sveže krvavitve, ki se pojavljajo zadnje tedne, so zelo slab znak, toda zdaj ne morem oditi na zdravljenje,” vre obup iz mlade matere štirih otrok, ki je do pred kratkim začasno skrbela še za dojenčico druge mamice,  ker ta takrat zanjo ni zmogla skrbeti.

Ljudje  v stiski pač  zmorejo veliko bolje razumeti stisko drugih

Bolezen je vseskozi neusmiljena, občasno jo povsem onesposobi: “Ležim in ne morem nič, starejša hči, ki ima komaj 12 let, prevzame skrb za otroke in zame, ker tudi do stranišča ne morem sama. Ne vem, kako bo.”

 Strah pred poletjem, še večja stiska  jih čaka jeseni

Sabrina zaradi oddaljenosti nujne bivalne enote, v kateri bodo živeli od tega tedna naprej, čez poletje najbrž ne bo mogla več v svoj vrtec, kjer bi lahko vsaj jedla. Doma bodo zagotovo lačni tudi Dejan in starejši sestrici, ki si želita vsaj čim večji del počitnic preživeti z mamico: “Strah me je, ker ne le da jim ne bom mogla skuhati  tistega, kar si otroci želijo, ampak niti tega ne vem, kako bomo sploh preživeli do jeseni.”

A jesen ne bo prinesla olajšanja. Morda bodo otroci res lahko jedli v šoli, vendar mama  ne ve, kako jim bo lahko kupila potrebščine za prihodnje šolsko leto, tudi  prvo šolsko torbico za Sabrino. In jesen bo prinesla novo potrditev, kako neenaki so  otroci v primerjavi s sošolci: “Spet se mi bodo potožili, kako jih sošolci zafrkavajo, če česa nimajo, pa da imajo stare stvari. Starejšo zmerjajo češ kakšni reveži ste, še za hrano nimate  in za oblačila tudi ne,  nikoli ne boste imeli toliko kot mi…Tako hudo mi je zanje, vendar nič ne morem …“.

Radi bi bili enakovredni vsaj zunaj šole

Ne le da so drugačni v šoli,  tudi zunaj nje je tako. Zagotovo spet ne bo denarja za obšolske dejavnosti, čeprav Sabrina že ve, kaj si želi: “Zelo rada hodim na gimnastiko, pa rada bi šla še na plesne urice in na angleščino“. Za Dejana sta  nedosegljiva ping pong in tenis, saj ju je treba doplačati: “Tako dobro bi se počutil, če bi mi mami lahko dala denar in bi se lahko vpisal,” žarijo oči drobnemu osemletniku. In tudi   starejši deklici  si vsaj v športu želita biti enakopravni z vrstniki, pravi mama: “Starejša bi rada k rokometu, mlajša bi rada trenirala nogomet, pa kljub vsemu trudu ne zmorem tega plačati. Če vsakega vpišem samo na polovico vseh dejavnosti, ki si jih želi, je skupni znesek višji kot je nujna socialna pomoč, od katere živimo“.

Denarja ni za dejavnosti, ni za hrano, ni za oblačila

Najbrž zato ni treba posebej poudarjati, da tudi igrač otroci skorajda nimajo. Dejan  to nekako rešuje s pomočjo prijateljev, ki mu včasih kakšne posodijo, a je žalosten, ker jim sam nima česa posoditi. Bakuganov in podobnih fantovskih radosti, ki bi jih rad imel, mu mami ne more kupiti. Niti za rojstni dan ne.

Igrače so tudi na Sabrininem seznamu želja visoko, a ve, da mami nima niti nekaj centov za njene najljubše lizike, kaj šele za kaj več. A če bi sama imela denar, bi najraje od vsega bi mamico peljala v trgovino po nekaj, kar si res redko privoščita: “Sendvič čisto majhen zame in enega velikega za mamico.”