Botrstvo

Botrstvo: Pomagajte Mihi in Anžetu

Družina je po bolezni mame še v hudi finančni stistki

Botrstvo Slovenije

Kako se življenje v sekundi za zmeraj spremeni, zagotovo vesta bratca Miha in Anže. Neko nedeljo pred dvema letoma, ko bi morali na nedeljski izlet, je njuna mama, do takrat popolnoma zdrava triintridesetletnica, pred Mihovimi očmi nenadoma izgubila zavest.

In ni bila nikoli več takšna, kot sta jo poznala, opisuje usodo svoje družina njun oče: “Počila ji je žilica v glavi. Bilo je zelo hudo, nekaj časa nismo vedeli, ali bo sploh preživela. Preživela je, a so poškodbe tako hude, da moramo zanjo skrbeti vsi. Ne sme ostati brez nadzora, kar je zelo naporno, sploh pa za otroke.”

Miha in Anže sta bila takrat stara pet in sedem let. Mama je tu, a take, kot sta jo poznala, take, ki je zanju skrbela, imela zanju čas, brala pravljice in ju imela rada, skoraj ni več. Zaradi poškodbe možganov težko govori in težko tudi neverbalno komunicira z otrokoma, z družino, z bližnjimi. Miha se je z maminim zdravstvenim stanjem težko sprijaznil: Zdaj je težje, nekaj nam reče, pa ne razumemo zmeraj. Včasih uganem, kaj hoče povedat, velikokrat pa ne …”

In včasih je komunikacija povsem nemogoča. Takšna sprememba je za fanta hud udarec: “Zavedata se, da mami ni več taka, kot je bila, hudo jima je, a to večinoma tiščita v sebi. Miha se trudi, da bi bil v šoli dober in bi vsaj tako razveselil mamico,” pravi njun oče.

Prvošolčku Anžetu gre veliko slabše. Vse, kar se mu je zgodilo, je prehudo breme, da bi se v šoli lahko osredotočil na pouk in tudi življenje doma je popolnoma drugačno kot v družinah njegovih sošolcev. Njegova mami ne more skrbeti zanju, pač pa morata včasih tudi onadva paziti nanjo:

“Ves čas mora biti nekdo z njo, tako zaradi pogostih epileptičnih napadov, ki zahtevajo bolnišnično zdravljenje, kot tudi zaradi posledic zdravil. Pogosto namreč govori, da ne more več tako živeti, da bo raje umrla. Vsakič, ko zazvoni telefon, se zdrznem, da je kaj spet narobe … Ko je bila nazadnje sama doma, je doživela hud napad, a ker nikogar ni bilo ob njej, je skoraj dve uri ležala brez pomoči in je nato v bolnišnici še dolgo okrevala,” nenehno negotovost opisuje oče.

Ker so napadi tako pogosti, sta jim včasih priča tudi fantka, ki ju tako huda izkušnja vsakič zaznamuje.

In ob vsem tem ni nepomembno, da mama namesto plače prejema le zelo nizko invalidsko pokojnino, zato je družina v vse večji finančni stiski: “Zelo težko živimo, na vsak evro gledam. Zelo si želita igrač, ki jih imajo sošolci, pa jima jih nikakor ne morem kupiti. Pa čeprav so želje skromne in prosita za avtomobilček, beyblade, skratka za igračke za nekaj evrov.  Grozen občutek je, ko jima niti tega ne morem privoščiti, me prav stiska v prsih, ko vidim tiste žalostne očke, tudi zajokata kdaj, res je žalostno.”

Toda igračke še dolgo ne bodo prišle na nakupovalni seznam. Že pri hrani gre na tesno, položnic ne zmorejo plačevati sproti, telefon so jim že izklopili. Zaradi finančne stiske in maminih pogostih hudih epileptičnih napadov so vsi postali ujetniki svojega doma. Ne le, da si ne morejo privoščiti tako zelo želenih počitnic na morju, zdaj je že pica v piceriji nedosegljiva: “Včasih jo kupim, tist, za evro in nekaj centov, samo zato, da ne bosta pozabila, kakšen je okus pice,” s trpkim nasmeškom pove oče.

“Sošolci mi pripovedujejo, kako je bilo na počitnicah, kaj vse so doživeli in kje so bili, jaz pa jim nimam česa povedati. Samo to, da smo bili doma in da nimamo denarja niti za enodnevni izlet na morje, kaj šele za prave morske počitnice,” je tik pred počitnicami nesrečen devetletni Miha. Sedemletni Anže noče pred mikrofon, a ko ga vprašam, ali si želi kam na počitnice, izstreli kot iz topa: “Na morje. Zelo, zelo!”

Oče se na vse načine trudi, da bi poleg skrbi za ženo zmogel dovolj časa nameniti tudi fantoma, a nekatere stvari so nenadomestljive: “Najhuje je, da nimata pravega otroštva, da morata doživljati stisko njene invalidnosti in da nimata njene ljubezni, kot sta jo imela prej.”

Miha pravi, da veliko razmišlja o tem, kaj se jim je zgodilo: “Vsaj trikrat na dan in vsaj desetkrat ponoči” in da se ponoči tudi velikokrat zbuja, ker ga je strah prihodnosti: “Bojim se, da se bo spet zgodila ta anevrizma. In bom ostal brez mamice.”

Mihovi in Anžetovi družini lahko pomagate tako, da podarite sredstva (podatki za UPN):

Prejemnik: ZPM LJUBLJANA MOSTE, PROLETARSKA 1, LJUBLJANA

IBAN: SI56 0201 2002 0297 991
BIC: LJBASI2X
Sklic: SI 00 136
Koda namena: CHAR
Namen: BOTRSTVO – ZA MIHA IN ANŽETA

ZPM Ljubljana Moste Polje jamči, da bo denar nakazan v celoti, brez stroškov ali provizij, in da bo porabljen za boljše življenje njune družine. Za dodatne informacije pošljite elektronsko sporočilo novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si