Zapisi iz močvirja

Ali je pilot v letalu?

Ali se SDS-ovcev bojimo ali naj se jim smejimo?

sds
Foto: Bobo

Foto: Bobo

Zadnje tedne si približno 70 odstotkov Slovencev zastavlja eno najbolj temeljnih vprašanj naše realnosti: “Ali se moramo SDS-ovcev bati ali se jim moramo smejati?” Nobena od naštetih možnosti za vsaj 30 odstotkov Slovencev ni ravno zabavna, zato bodimo previdni predvsem pa analitični.

Prve tedne po volitvah so bili fantje še nekoliko izven forme – presenečeni morda nad postvolilnimi peripetijami, zdaj pa počasi postavljajo stvari na svoje mesto. Torej: Ali se SDS-ovcev bojimo ali naj se jim smejimo? Strah vzbuja predvsem neverjetna volja po mešetarjenju z vojaki, uniformami in podobnimi, civilizaciji 21. stoletja nedoumljivimi predmeti.

Nenadoma se je pojavilo letalo in delček ga moramo kupiti tudi pod Alpami; še dobro, da je brezpilotno, kajti bog ve, kateri kos pilota bi nam dodelili pri NATU … nenadoma so se pojavile donacije ameriške vojske in nenadoma bodo slovenski vojaki vse svoje misije izpeljali do konca. To so stvari, ki se jih od najmočnejše vladne stranke bojimo. Na srečo pa so fantje dovolj zabavni in znajo poskrbeti tudi za smeh.

Najbolj zabavna domislica je okrožnica o prepovedi praznovanja 25. maja, poveličevanja Tita in ostalih totalitarnih simbolov na osnovnih, srednjih in glasbenih šolah. In slabo prikrita SDS-ovska netoleranca do tega praznovanja in čaščenja v javnosti nasploh. Pojasnilo s super-ministrstva ter od pomladnih veljakov in ostalih pomembnih velmož slovenske osamosvojitve je jasno in nedvoumno: čaščenje totalitarnih simbolov in spomin nanje sta protiustavna! Se pravi, da je omenjanje Titovega imena tako protizakonito kot tudi protiustavno. Sploh pa ni moralno.

Kar čudi, je dejstvo, da na ministrstvih, kjer je toliko pametnih javnih uslužbencev, pregretih strankarskih kadrov ne pomirijo s temeljnim stavkom: “Fantje, ne ga lomit!” Zato moramo to storiti v naši skromni oddaji. Da bo 30 odstotkom lažje razumljivo, 70 odstotkom pa bolj zabavno, se bomo od Slovenije odmaknili.

Didier Drogba, eden najboljših svetovnih nogometašev, je med prijatelji znan kot “Tito”. Njegova mama se je med nosečnostjo na Slonokoščeni obali navduševala nad jugoslovanskim voditeljem, njegovim pogumom in neomajnostjo. Ker je podobne lastnosti želela tudi svojemu sinu, ga je začela klicati z vzdevkom slavnega maršala. Pozneje je Didier v mnogih intervjujih poudaril, kako je v Titovem liku iskal moč ter navdih v najtežjih trenutkih nogometne kariere.

In zdaj problem; reprezentant Slonokoščene obale in srednji napadalec londonskega Chelsea je pred dnevi nosil največji delež za zmago svojega moštva v finalu Lige prvakov nad münchenskim Bayernom. Gre za enega največjih trenutkov v nogometu, se pravi tudi v civilizaciji nasploh. Didier je najprej z neverjetnim strelom z glavo dve minuti pred koncem izenačil in nato po podaljških zadel še odločilni strel z bele točke.

Za navijače, njegove bližnje in prijatelje je bil strelec seveda “Didi-Tito Drogb”, mi pa le bodimo bolj konservativni ter zatrdimo, da je finale lige prvakov odločil človek, ki odkrito časti Tita in podobne totalitarne simbole. Žal gre za državljana Slonokoščene obale z angleško delovno vizo, zato ga v Sloveniji ne moremo sodno preganjati – je pa zato vsaj rezultat finalne tekme v Sloveniji protiustaven. UEFA bi morala tekmo za slovensko tržišče organizirati znova – oziroma jo prirediti tako, da vratar Bayerna Neuer, za katerim stoji moštvo slovenske pomladi, Titu ubrani penale in s tem omogoči zmago demokratičnih sil.

In kaj je ob okrožnici super-ministrstva takega, da se je treba SDS-ovcem v njihovi vnemi vsaj malo nasmehniti? Glorificiranja Tita, jugonostalgije in množičnega obujanja starih simbolov si v SDS ne znajo razložiti niti v osnovnem, kaj šele v prenesenem pomenu!

SDS-ovci so prepričani, da so na delu mračne sile kontinuitete, ki na osnovi preživete ideologije kujejo temačni obrat nazaj v totalitarizem. Za takšno razlago kumrovškega slavja, neštetih piknikov ob 25. maju, Titovih slik in jugoslovanskih zastav pa moraš resnično biti malo trčen!

Danes ga ni Slovenca pri zdravi pameti, ki bi razumel 25. maj, štafeto in Tita kot alternativo sedanjosti! Osnovni, obče človeški in vsakemu razumljiv nivo teh dogodkov je enostavna nostalgija – ne po Jugoslaviji, temveč po mladosti! Spomin na mladost oziroma na otroštvo pa ne more biti neustaven, še manj pa je lahko kriminaliziran.
S takšnimi neprimernimi okrožnicami ministrstvo namesto preganjanja spomina na totalitarizem prav takšen totalitarizem gradi v sedanjosti!

Drugi nivo razumevanja praznovanja 25. maja pa je za največjo vladno stranko in njene satelite še nekoliko bolj neroden. Neodvisni opazovalec namreč zlahka uvidi namero, po kateri bomo – s sovraštvom do nedemokratičnega jugoslovanskega obdobja – slovensko demokratično družbo šele prav vzljubili – sledeč vzkliku nesmrtnega poeta: “Nekoga moraš imeti rad!”

Prav takšno infantilno stališče, ki zaničuje spomin ob 25. maju in poveličuje spomin na 25. junij, je pripeljalo do izbruha jugo-nostalgije in novega apostolstva Josipa Broza Tita. Gre za organski ljudski upor in za svojevrstni referendum o zdravi kmečki pameti, ki pa jo vladajoča koalicija šteje za jedro svojega etosa.