Zapisi iz močvirja

Narodni šparovček

Denar, varčevanje, kriza
Slovenija, Ljubljana, 14.05.2009, 14. Maj 2009 Ilustracija, Zenska hodi ob steni na kateri pise Dejte denar. Grafiti, franciskanska cerkev. Foto: Bor Slana/ Bobo
foto: BOBO

foto: BOBO

Danes pa nekaj o bližnji prihodnosti, v kateri bomo varčevali. Še sreča, da so njega dni obstajale pionirske hranilnice, kajti varčevala bo generacija, ki se je varčevanja naučila prav v tem, danes zasmehovanem institutu iz nabora socialističnih izumov.

Torej; kaj naredi pionir varčevalec, ko mu povedo, da bo treba varčevati? Najprej se vpraša: “Zakaj?” In trik je v tem, da nihče natančno ne ve, zakaj naj bi varčevali. Tako danes nekaj o teoriji in praksi varčevanja.

Pristojni minister in vodilni “šparovec” naše države pravi, da je preprosto: “Porabimo več, kot ustvarimo!” Vedno je treba biti previden, ko vrhunski ekonomisti govorijo preprosto, se pravi tako, da jih vsi razumejo. Takrat namreč mislijo resno. Ko vrhunski ekonomisti govorijo zapleteno, tako da jih nihče ne razume, takrat še ni čas za paniko. Takrat le opravičujejo svoje doktorate.

Ko pa se ekonomija spusti na nivo gostilniških pogovorov, potem je nevarno. In zdaj smo tu. Torej analizirajmo prvi aksiom, ki nas bo spremljal do leta 2015: “Porabimo več kot ustvarimo!”

Varčevali bodo na nas

Iz te zagate vodita dve poti. Lahko bi začeli več ustvarjati in bi bili ob enaki potrošnji rešeni, lahko pa bi ob enaki proizvodnji manj porabili. In prav to pot so ubrali načrtovalci naše ekonomske realnosti. Sicer so zaradi lepšega vtisa dodali, da bomo ob manjši porabi, ki je varčevanje, tudi več proizvajali, ampak temu nihče resen ne verjame.

Če nismo do zdaj, kako bomo od zdaj, ko bodo naša delovna telesa izstradana, naša motivacija pa na ničli?! Torej bomo varčevali, oziroma povedano drugače: »Varčevali bodo na nas!«

Kar nas pripelje do druge razlage istega fenomena. Namreč; nekateri oblastniki, ki si želijo biti v svoji interpretaciji »porabimo več kot pridelamo« bolj ljudski, uporabljajo še eno trditev. In sicer: »Glede na to, koliko smo proizvedli, smo živeli predobro!«

Foto: Flickr

Ta teza pa je še bolj vprašljiva od one o nacionalnem varčevanju. Velika večina v tej državi ni opazila, da smo dejansko živeli predobro.

Ampak, če smo nekoliko fleksibilni in pogledamo okoli po vzhodnem bloku, se je pod Alpami recimo živelo solidno, sploh če upoštevamo ekonomske kazalce iz leta 1991.

Vendar je očitek, da smo živeli predobro glede na nacionalno produkcijo, smešen – predvsem zato, ker nas nikoli ni nihče vprašal, ali bi radi predobro živeli!

Niti, Kučan, niti Drnovšek, niti Rop, niti Bajuk, niti Pahor, niti Janša niti Turk … nihče ni prišel pred javnost in vprašal: “Ali bi radi predobro živeli?” Če imamo referendum za vsako pasjo procesijo, bi lahko imeli tudi takega, ki bi nas vprašal, ali smo pripravljeni predobro živeti.

Samo z referendumskim privoljenjem bi namreč lahko predobro življenje danes postalo vodilna kategorija prihodnjega varčevanja. Tako pa smo danes obtoženi predobrega življenja, kljub temu, da ga nismo neposredno zakrivili!

Incest

Zdaj pa k teoriji, ki dokazuje incestuozni krog tega varčevalnega projekta. S tem, ko bomo varčevali, bomo živeli slabše kot do zdaj. To je jasno in javnost ter vsi sindikati se proti temu borimo. Sodobni kapitalisti v spreobrnjeni Marxovi teoriji nam sicer svetujejo, naj delamo več.

Se pravi, da bi morali delati več in porabiti manj, če bi želeli živeti enako dobro, kot že živimo danes. Kar pa je nemogoče. Ker čim več delaš, samodejno živiš slabše. Pridige o delu kot vrednoti so primerne zgolj za centralne komiteje in prižnice!

In celo če potrošiš manj, v okolju potrošniške družbe živiš slabše. Kakorkoli obrnemo, ali bomo varčevali, ali bomo več delali – živeli bomo slabše, kot smo do zdaj. Kar pa bo katastrofa, ker smo že do zdaj živeli slabo, čeprav oblastniki trdijo, da smo živeli še predobro.

Tretji ter zadnji trik današnje analize se skriva v teoriji, da smo do zdaj živeli sicer dobro, zdaj pa bomo nekaj let živeli slabo, da bomo potem živeli še bolje. Gre za preoblečeno zgodbo o osličku in korenčku, oziroma zgodbo o blodnjah politikov za doseganje povprečja EU, pa o 1000 evrih minimalca, pa o vstopu med najuspešnejše družbe Evropske skupnosti itd.

Foto: Flickr

Ker tudi ta teorija ne prenese logične presoje. Zakaj bi morali tri leta živeti tako zelo slabo, potem pa bomo kar nenadoma zaživeli briljantno dobro? Domači ekonomisti-politiki povedo, da zaradi zavez Bruslju, zlatega pravila in podobnih oslarij.

Bruseljski ekonomisti povedo, da zaradi mednarodne krize in tako naprej in tako nazaj. Ampak, če smo figurativni s tem nesrečnim pasom: “Zakaj bi ga moramo danes hudo zategovati, da ga bomo lahko nato leta 2015 čudežno odtegnili? Sploh ga ne zategnimo, pa ga leta 2015 ne bo treba odtegniti!”

Resni ekonomisti in resni analitiki lahko vedno rečejo, da je takšno razmišljanje naivno in da nimamo pojma. Ampak če ti je nekdo nekoč rekel: “Dal ti bom regres in potne stroške, povrnil ti bom stroške prehrane in plačal bom nadomestilo plače, ko boš v bolečinah rojevala”, potem pa reče: “Vse to ti bom vzel, ker si delal premalo, da bi si vse to zaslužil”, potem pa spet reče: “Leta 2015 bom ti vse to vrnil, ker boš takrat delal več in bo konec svetovne krize,” potem … Potem takega človeka ne jemlješ resno in si tak človek niti ne zasluži, da bi ga jemali resno.

Da očistiš Slovenijo, greš eno soboto v naravo, nato pa greš drugo soboto na Kongresni trg, da storiš takisto.