“Mene je na neki točki zagrabilo, da bi letel noter in zgrabil to Angelino Jolie, vrgel bi jo na ramo in tekel gor pred mikrofon in tulil: To je vse blef, to je vse šminka, gluma. Nova tržna niša. humanizem se je profesionaliziral. Aktivizem se je skomercializiral. In s tem so ga prevzeli drugi, tako kot vse življenje prevzemajo sposobni, inteligentni ljudje, ki pa nimajo niti srca niti duše. V njihovih rokah smo.”

Zgornja izjava Toma Križnarja je tudi posledica težav s predvajanjem dokumentarnega filma Oči in ušesa boga v Berlinu. Najnovejši video dokument slovenskega aktivista in režiserke Maje Weiss pa je doživel slovensko premiero.

Po projekciji v Kinu Udarnik v Mariboru je Križnar Ireni Kodrič Cizerl v pogovoru za naš radio zaupal svoje spoznanje, da je človeštvo še vedno občutljivo. “Če čutiš, da so ljudje še občutljivi, potem še imaš upanje.”

Premiere se je udeležil tudi Klemen Mihelič, ustanovitelj humanitarne organizacije Hope. Skupaj s Križnarjem v Sudan dostavljata miniaturne kamere, s katerimi zatirani prebivalci dokumentirajo dogajanje. Od leta 2009 so razdelili več kot 400 kamer. Najnovejši film pa prikazuje učinek te pobude.

“Prijatelji so me spraševali, če se mi je zmešalo, tako kot Križnarju, da hodim tja,” pravi Mihelič. Potem, ko je videl stisko tamkajšnjih ljudi in spoznal, da je treba ukrepati, je “presrečen in vesel, da sem lahko tako nor kot Tomo.”