Zapisi iz močvirja

Težave črnih zlatarjev

4385674892_df5fd26677_b
Foto: Mink (Flickr)

Foto: Mink (Flickr)

Sedim v močvirju in razmišljam…

Danes pa nekaj o Bližnjem vzhodu, zalivskih državah in Arabcih. Ter seveda o vojni. Tema je sicer zapletena in kot taka rezervirana le za resnične strokovnjake, a kot zvesti Karmen Švegl si upamo zapisati misel ali dve.

Trdimo namreč, da je svet Bližnjega vzhoda zapleten prav toliko kot vsaka druga civilizacija, ki jo spremljaš iz naslanjača s tolmačenjem korporativnih medijev in politično-vojaških elit. V resnici pa gre za enostaven, lep svet, ki celo dandanašnji pridela zagonetke v najlepši maniri 1001 noči. Poglejmo.

Iran naj bi imel svoj jedrski program, ki razburja Združene države Amerike in od njih navzdol vso zahodno civilizacijo. Tako se je pred kratkim tudi Evropska unija odločila požugati s prstom. Evropska unija pa smo mi vsi, zato si velja natančno pogledati, kako jo bomo pokadili Iranu.

Torej: Evropska unija se je odločila blokirati uvoz iranske nafte v Evropsko unijo. Take blokade niso nič posebnega, če ne druga se spomnimo, kako so nekoč beograjske dame morale preživeti brez Krkine kozmetike in Gorenjevih pralnih strojev. A nadaljevanje blokade uvoza nafte je še bolj zanimivo. Iran se je na evropsko blokado odzval s prepovedjo izvoza nafte v Evropsko unijo.

Tako imamo na prvi pogled shizofreno situacijo, saj Evropska unija blokira uvoz nafte iz Irana, Iran pa Evropi noče prodati taiste nafte. Za lažje razumevanje še enkrat, na daljši način: Evropa se je odločila kako bo Iran kaznovala tako, da ne bo kupovala nafte, Iran pa se je odločil, da bo zaradi tega Evropo kaznoval tako, da ji ne bo prodajal svoje nafte.

Temu logičnemu nesmislu je treba priti do dna in žal ne gre drugače, kot da v tej inflaciji kazni, embargov in blokad poiščemo žrtev. Identični ukrep z obeh strani bo imel svoj vzgojni pomen le takrat, ko bomo uspeli najti žrtev vse te šarade.

Pa tudi pri žrtvi se zatakne. Po logiki stvari bolj nastrada tisti, ki nafte nima, kot tisti, ki jo ima pa je ne more prodati. A iranska zgodba je le nekoliko bolj zapletena od te preproste enačbe; evropska skupnost namreč meni, da bo Iran ekonomsko in posledično politično prizadet, ko mu bo doma ostalo 20 odstotkov nafte, ki jo normalno izvaža v države Evropske unije. Iran pa je na drugi strani prepričan, da bodo Evropejci trpeli, če ne bodo kupili teh 20 odstotkov nafte.

Od splošnega h konkretnemu. Cena goriv se bo v Evropi zvišala. To je dejstvo, s katerim se strinjajo vsi strokovnjaki in posledično bo Evropska unija z blokado nakupa iranske nafte kaznovala svoje lastne državljane. A če bo nekaj centov višje gorivo bolj ali manj minoren poseg v evropsko blaginjo, je treba pogledati, kaj pomeni embargo za Irance. Ti se smehljajo, saj pravijo, da lahko nafto prodajo kadarkoli, komurkoli.

In dejansko jim iz vrtin v puščavi teče najpomembnejša surovina zadnjega stoletja, ki se globalno prodaja drugače kot izdelki plastične galanterije. A če bo evropska blokada kljub svoji neznosni naivnosti imela kakršenkoli učinek na vsakdan v Iranu, zagotovo ne bo prizadela iranskega jedrskega programa. Prizadela bo javno zdravstvo, javno šolstvo, skratka infrastrukturo iranskega vsakdana, h kateremu pa namišljena ali realna prizadevanja za izdelavo atomskega orožja prav gotov ne sodijo.

Tako imamo bizarno situacijo po kateri dve državi tičita v naftnem primežu, s tem pa ne škodita nikomur drugemu razen svojih lastnim državljanom. Iranci sicer lahko pokažejo s prstom na Evropo, skurijo nekaj zastav, kamenjajo kakšno ambasado, organizirajo nekaj množičnih protestov…režim dobro ve, kako se tem stvarem streže. Drugače je v Evropi, kjer pa nikomur ne pride na pamet, da bi protestiral proti Iranu, ker nam ne prodaja nafte, kaj šele, ker ima jedrski program.

Evropejci smo že šli na svoj bližnjevzhodni led. Ni dolgo tega, ko smo doživljali podoben scenarij, le da je bil v glavni vlogi Irak. Še pomnite tovariši; sumljive aluminijaste cevi, ki jih je režim potreboval za centrifuge, namenjene plemenitenju, inšpekcije, iskanje orožja za množično uničevanje in končno invazija, nekajletna vojna in na tisoče mrtvih. Žrtev napačnih obveščevalnih podatkov, kot se glasi uradna verzija, oziroma laži, kot bi morali za iraško avanturo zapisati v zgodovinske knjige.

Iran danes je skoraj identična medijska podoba, kot je bil pred desetletjem Irak in obe državi se s svojima usodama združujeta v tistem znamenitem blondinskem vicu, ko svetlolaska ne ve, kako se zdaj ta država imenuje: “ali Irak, ali Iran?”

Inteligentni odgovor Evropejcev na blokado Evropske unije bi bil blokada blokade s strani državljanov. Ko greste torej na bencinsko črpalko, izkoristite znamenito slovensko enološko tradicijo in zahtevajte: “Liter iranskega.”