Foto: Nedeljski izlet v Kamno Gorico

Prvotni plavž so po zatonu kovaštva porušili. Na fotografiji: Kaja Beton, etnologinja ter kulturna antropologinja in kustodinja (foto: Romana Erjavec).

Prvotni plavž so po zatonu kovaštva porušili. Na fotografiji: Kaja Beton, etnologinja ter kulturna antropologinja in kustodinja (foto: Romana Erjavec).

Kadar govorimo o žebljih in žebljarstvu, kovačih in kovanju večina Slovencev skoraj zagotovo najprej pomisli na Kropo, kjer stoji kovaški muzej in tudi v vigenjcu še kaj postorijo, ko si to zaželijo obiskovalci. Le redko kdo pa pomisli in obišče tudi sosednjo Kamno Gorico, ki pa jo je kovaštvo zaznamovalo na prav poseben način.

Razvoj naselja je v virih zaslediti od 15. stoletja naprej pod imenom Steinpüchel. Skupaj s Kropo je bila Kamna Gorica eno najpomembnejših središč fužinarskega žebljarstva v Sloveniji vse do 19. stoletja. Večstoletna tradicija kovanja je usahnila v prvi polovici 20. stoletja, ko so podrli velik plavž v središču vasi. Na mestu fužine je zdaj urejen park z mogočno lipo in spomenikom v obliki plavža, ki je posvečen žrtvam druge svetovne vojne.

Dvignjena nad vasjo kraljuje farna cerkev sv. Trojice in ob njej stara mežnarija. Do nje vodijo kamnite stopnice od vaške lipe, z vrha pa se odstira čudovit razgled na vas, kjer se druga k drugi stiskajo pristne fužinarske hiše s portali iz peračiškega tufa, majhnimi okni, zamreženimi s kovanimi mrežami v ozkih uličicah brez pravega reda.

Edinstven pečat kraju daje razvejana mreža vodnih kanalov. Tu se voda nikdar ne ustavi in njeno šumenje vas spremlja na vsakem koraku. Potok Lipnica, ki počasi vijuga skozi vas, je za poganjanje vseh potrebnih vodnih koles imel premajhen padec, zato so bili kovači primorani zgraditi jez na začetku vasi ter po umetnih kanalih – rakah, speljali vodo skozi vas.

Ena izmed značilnosti Kamne Gorice so torej potočki in prek njih speljani takšni in drugačni mostovi, ki jih je bilo nekdaj v samem kraju blizu štirideset, kar je bil razlog, da se je Kamne Gorice prijelo ime Male Benetke. Danes je mostov še vedno okrog petnajst, najbolj znamenit pa je lesen most, po katerem teče voda prek potoka Lipnica. Po kanalih in rakah  pa tudi v resnici plujejo barčice – no ja, res, da samo enkrat letno, ko domačini na predvečer Gregorjevega obujajo stare kovaške običaje, ki so tu živi že od nekdaj.

Avtorica fotografij: Romana Erjavec

[slickr-flickr search=”sets” set=”72157628261780979″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]