Razlaščanje v imenu javnega interesa

Model »lex Magna« za vse?

foto: Milos Vujinovič/Bobo

Vlada želi z zakonom o spodbujanju investicij spodbuditi in pospešiti investicijsko dejavnost, kritiki pa predlogu očitajo, da skuša zasebni interes prikazati kot javnega in da širi možnosti prisilnih razlastitev.

Kmetje se bojijo, da bo zakon prinesel hitro razlaščanje kmetijskih zemljišč, kot se je to zgodilo pri Magni. Predsednik sindikata kmetov Slovenije Anton Medved zakonu ostro nasprotuje: “To se zdaj kar nadaljuje.”

Na ministrstvu za gospodarstvo zagotavljajo, da zakon ne predstavlja nadaljevanje lexa Magne, saj so s pripravo zakona začeli že veliko prej, kot se je pojavil interes Magne za investicijo v Sloveniji. Državni sekretar Aleš Cantarutti opozarja, da je prag za dosego strateškosti investicije izjemno visok. Ta namreč predvideva najmanj 400 zaposlenih, vrednost investicije mora biti najmanj 40 milijonov evrov. Ob tem mora biti v primeru razlastitve pri strateški investiciji izkazana javna korist.

“Gre za stavbna zemljišča in se ne posega na območja kmetijskih zemljišč. Občinski prostorski načrt mora biti sprejet in potrjen. Zemljišče mora imeti že imeti namen za industrijsko zemljišče. Ne posegamo v kmetijska zemljišča. Vsaka finančna subvencija, ki se podeli tujim investitorjem, se povrne v treh do petih letih, odvisno od višine. Povrne se preko prispevkov in davkov.”Aleš Cantarutti, državni sekretar

Nekdanji prostorski minister doktor Pavel Gantar pa opozarja, da bi se lahko prišlo do tega, da bodo podjetja, ki se bodo uvrstila med strateške investicije, prosto zbirala lokacije po občinah.

Lahko bi se zgodilo, da bi podjetja, ki se uvrstijo med strateške investitorje, lahko prosto izbirala lokacije po državi, kar vodi do razlastitev zemljišč. To je velika nevarnost, ki lahko preoblikuje celotne predele po Sloveniji.” – dr. Pavel Gantar

Državna sekretarka na ministrstvu za kmetijstvo Tanja Strniša pravi, da smo v EU na dnu glede obdelovalnih površin. “Javni interes je tu izražen. Zato je poseg v najboljša kmetijska zemljišča možen zares samo v skrajnem primeru.” Ob tem poudarja, da je bil do leta 2012 pomemben instrument pri zaščiti kmetijskih zemljišč visoka odškodnina za spremembo namembnosti. “Odškodnina je bila pomemben instrument, ki je investitorje odvračal od tega, da bi sploh gradili na kmetijskih zemljiščih.”

“Ko govorimo, da je kmetijska zemljišča potrebno ohraniti zaradi samooskrbe s hrano, so vsi enotni, da je to pomembno za nas. Ko pa pride do konkretne investicije, pa tisti, ki se jih to tiče, pozabijo na svoje besede.”Tanja Strniša, Ministrstvo za kmetijstvo

Zakon o spodbujanju investicij med drugim dopušča, da bodo investitorji lahko kupovali zemljišča po nižji ceni od tržne. Ustavnik in pravni filozof doktor Andraž Teršek glede na to, kar se je na področju ekonomske politike v zadnjih 20 letih, besedam, obljubam in orisom prihodnosti politične oblasti ne verjame.

“V Sloveniji je bilo v zadnjih letih preveč primerov, ko je oblast nekoga na hitro razlastila pod pretvezo, da gre za nujno uresničevanje javnega interesa. Kljub temu, da je zakonodaja jasna, potem do teh gradbenih del in investicije ni prišlo, razlaščeni človek ni prejel poštene in pravične odškodnine. V nekaterih primerih se je zgodilo, da je država zemljišča, ki jih je dobila z razlastitvijo, zato da bi tam nekaj gradila v javnem interesu, čez nekaj let prodala za boljšo ceno in iz tega nekaj zaslužila. V nekem primeru se je na ta račun celo obogatela privatna oseba. Žal sem dognal, da slovenska redna sodišča in tudi ustavno sodišče v teh primerih gledajo stran. To je pošastno.” – dr. Andraž Teršek 

Teršek poudarja, da če so investitorice zasebne multinacionalke, nad njimi ni mogoče imeti nikakršnega nadzora. “Če sodišča gledajo stran v tistih primerih, ko država nekoga razlasti in potem ne stori tega, k čemur jo zakon izrecno zavezuje, tudi ne verjamem, da bi ljudem v prihodnje, če bi ugotovili, da se projekt ne bo izpeljal, kot je vlada obljubila, kdorkoli priskočil na pomoč. Tudi sodišča ne. To bi bilo potem zatečeno stanje in na voljo bi imeli samo še politično odgovornost, za katero pa vemo, da v naši politični kulturi nima nobene teže.”