"Največja umetnost je pisati za ljudstvo tako, da uživa tudi inteligenca"
Dolenčeva kajža na koncu Doslovč je ena tistih hiš, kjer še lahko vidimo, kaj pomeni, da je hiša v “žakl djana”. Prav na tej domačiji, v leseni hiši, ometani z apnom, se je 9. februarja pred 147 leti rodil župnik in mojster ljudske besedne umetnosti Fran Saleški Finžgar. Pravzaprav je bil Franc, ali kot je sam zapisal Francetovega Franceta France, a se je potem za potrebe objav preimenoval v Frana. Čeprav se je družina pozneje, tudi zaradi dobrega zaslužka od očetove obrti in znanja preselila, so se prav v tej kajži odvile številne zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič. Finžgar je večkrat dejal, da se mora za svojo nadarjenost zahvaliti prav očetu, ki mu je dal več napotkov za življenje kot vse knjige.
Čeprav je njegova mama menila, da duhovniški poklic za njenega sina živahnega značaja ni najboljša izbira, si ga je vseeno izbral in to zato, da bo kot duhovnik lahko izboljšal življenje preprostega kmečkega človeka. A Fran Saleški Finžgar ni bil le duhovnik, bil je tudi pisatelj, avtor zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem, za katerega je prejel celo klic iz Hollywooda, in Slovenec, ki mu je bilo najbolj pomembno, ne glede na oblast, postaviti se na stran preprostega človeka.
O Finžgarju sta nam pripovedovala turistična in muzejska vodnica Petra Kržan, ter njegov pranečak, etnolog, doktor Janez Bogataj.
