Superman iz Sp. Gameljn

Ni pametno žaliti človeka, ki nosi puško in hitro teče

Fot: Bobo

Kolikor nam je znano, oba vneta ljubitelja naše oddaje pričakujete poglobljeno analizo dogajanja okoli Jakova Faka kot nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger. Še več; eden od obeh je svojo pričakovanje tudi telefonsko izrazil naši skromni redakciji.

Vsi vemo, za kaj gre, a zaradi dramaturgije najprej postavimo oder. Jakov Fak, ki je na olimpijadi že nastopal pod hrvaško zastavo, bo letos pod slovensko. Ne samo nastopal, tudi nosil naj bi jo. Ne samo na dresu, temveč tudi v roki. Kar je nekatere tako zelo zmotilo, da so ga zmerjali na spletu. Kar pa je zmotilo Jakova, ki se je zato odpovedal kandidaturi … Kar je zmotilo javnost, ki pravi, da žalitev niti ni bilo. In smo plebiscitarno zatrdili, da je Jakov, za razliko od savudrijskih ribičev, naš in da smo nanj ponosni.

 Najprej nekaj osnovnih ugotovitev. Nad nacionalnimi zastavami na olimpijadi je olimpijska zastava. Kot antični ali vsaj coubertenovski simbol govori o tem, da so nacionalne zastave na olimpijskih igrah brez veze. A na to so že pred desetletji vsi vpleteni pozabili, od športnikov do funkcionarjev in seveda navijačev. Z drugimi besedami – najčistejši olimpijci so tisti, ki nastopajo pod olimpijsko zastavo. Najčistejši tako simbolno kot praktično; kajti če sledimo ruskemu primeru, se pod olimpijsko zastavo zbirajo športniki, ki potrjeno niso drogirani. Če sledimo tudi slovenskemu primeru iz Sočija: pod državnimi zastavami se dokazano zbirajo športniki nečiste krvi – kot bi rekel gospodič Potter. In pri tem ni mislil na narodnost.

Naslednja ugotovitev: ni pametno žaliti človeka, ki nosi puško. In hitro teče.

Še naslednja ugotovitev: kaj pa smo misli, ko smo prišli na idejo, da naj bi splet odločal o kandidaturi za nosilca?!

Še zadnja ugotovitev: iz državnih simbolov se lahko norčuje le država.

Najprej pa šaljivi primer:

“Predpostavimo, da bi za nosilca slovenske zastave določili Supermana. Namesto na Kryptonu bi se rodil v Spodnjih Gameljnah, oče bi se pisal Kovač, mama Novak, fakulteto bi končal pri devetnajstih, ne bi seksal do poroke, pri maši bi napeto poslušal. Ko ne bi reševal stark in socialnih problemov, bi vodil klub oboževalcev Modrijanov. In ko bi mu potisnili v roke slovensko zastavo, da bi jo ponesel po tistem koščku snega v Koreji, bi se spet našli nezadovoljneži, ki bi se pridušali, da je neprimeren. Ali pa se ne bi našli in bi samo mediji objavili, da so se našli.” Konec šaljivega primera.

Primer Jakova Faka kot zastavonoše je izredno pomemben. Pomemben čez planke običajnih afer, manipulacij in medijskih zvijač. Poglejmo, kaj je za vsem skupaj …

Ob vseprisotnosti spleta kot ustvarjalca javnega mnenja, trendov in podobnega je bilo samo vprašanje časa, kdaj ga bo kdo uporabil kot orodje pri doseganju davnega ideala: neposredne demokracije. Mnogi raziskovalci, pisci in sanjači vsakodnevno predstavljajo mnenja in študije o tem, kako na milijone posameznikov s klikom miške združiti v en sam, globalno odmeven in odločilen glas, ki je hkrati tudi absolutno pravičen. Vsa različna človeška mišljenja, čustvovanja in stališča skozi globalno mesoreznico spletnih platform, sploščena v eno samo jasno odločitev, ki se recimo glasi: »Jakov Fak!«

A kot smo videli, svet ne deluje tako. Kakorkoli ste že očarani z všečki in popolnim življenjem na Facebooku, ali z vrhunskimi debatami, ki jih je mogoče voditi s 140 znaki na Twitterju, ali nad hrano in morjem na Instagramu – svet ne deluje tako.

Svet še vedno vodijo stari prdci. In stari prdci so – jasno – še analogni. Ob tem, da še zmeraj uporabljajo stacionarni telefon (hudiča, najbrž še vedno tudi pišejo pisma), so znani po tem, da so neznani. Nihče ne ve, kdo so! Da obstajajo, vemo le na osnovi tega, ker imajo nekateri planeti nepravilno krožnico … Kako zelo skrivnostni so stari prdci, nam pove teza, da celo strici iz ozadja ne pridejo dlje, kot do njihovih tajnic. In zaradi njih, ne zaradi javno izražene negativnosti spletnih forumov, Jakova Faka ni mogoče izvoliti za nosilca slovenske zastave. Paradoksalno ne zato, ker bi stari prdci imeli o tem stališče, temveč zato, ker ga nimajo! Jakov Fak kot nosilec zastave v resničnem svetu ni bistven. Kot nosilec ali nenosilec obstaja le na spletu in logično je, da splet znotraj samega sebe ne more sprejeti odločitve, ki bi bila odločilna tudi v resničnosti …

Kdo in kako baranta z državnimi simboli, ni bilo za obloženimi mizami gostiln ljubljanskih predmestij nikoli pomembno …

Je pa zato Jakov v vzporednem, digitalnem svetu, kamor se pospešeno seli del našega vsakdana, izjemno uporaben … Popolno mašilo, ki se je rodilo, zaživelo in eksplodiralo v vseobsegajočem digitalnem vesolju. Kajti le še enkrat več smo energijo, ki bi jo lahko uporabili za odkrivanje resničnih problemov in posledično spreminjanje družbe, pretvorili v enice in ničle ter jo skozi Jakova Faka pognali v nič. Na veselje resničnih gospodarjev naše usode.

Poskus, tudi z udeležbo našega medija, da bi spletišča in njihov potencial uporabili kot odločilno demokratično orodje, se je izjalovil. Težko bi bilo drugače. Kakorkoli se na družbena omrežja in derivate gleda kot na prihodnost civilizacije, so na tej stopnji še vedno samo zabava, rekreacija in odvisnost. Ideja, da je mogoče z njimi spreminjati ali celo upravljati svet, je podobno utopična kot tista, da bi spore med narodi namesto z vojno reševali z biatlonom.