Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe

Cepljenje
foto: pixabay/qimono

Pa smo v novem letu nazaj. A je malo manjkalo, da ne bi bili. Kajti statistično je lahko prav vsak Slovenec, tako tudi ustvarjalci tega pamfleta, žrtev ošpic. In slišimo, tudi oslovskega kašlja. Gripa je tako ali tako za vogalom, nikoli pa ne smemo pozabiti na znameniti vzklik naše mladosti: “Rok, to je angina!” ki nas je podučil, kaj usodnega se zgodi, če “po lužah čof, čof in kar brez dežnika”.

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe. Izvirni greh so zakrivili posebneži, ki so se pred stoletjem domislili, da bi se dalo morijo vsakokratnih nalezljivih bolezni omejiti, če že ne kar izničiti, s cepljenjem. Da jih je vodila absolutna humanost oziroma vsaj plemenit motiv, je danes brezpredmetno.

A naprej počasi: poznamo novinarje, celo v naši redakciji od tistih dobzlomljeni živijo, ki so jim grozili s sodnim pregonom, ko so v mediju izustili, da so nasprotniki obveznega cepljenja bedaki. Tako se še najbolj pogumnim med nami zatrese pero, ko se namenijo napisati nekaj o ošpicah, gripi, mumpsu, oslovskem kašlju, noricah, rdečkah in podobnih nadlogah. Nekatere med njimi so nas v rani mladosti vsaj za kak teden rešile pred duhamornim spoznavanjem narave in družbe. Bile so neprijetne, že res; a veliko manj nevarne, kot če je na poniju popustila zavora oziroma je sosedov pes našel luknjo v ograji.

Bolj po akademsko: debata o koristnosti ali zločinskosti cepljenja je razdelila Slovence. Pri narodu, ki komaj čaka, kaj ga bo razdelilo, ni preklanost na dvoje nič novega; a da nas razdvajajo bratomorna vojna, ljubezen do vijoličaste in zelene, strankarska pripadnost in podobne težke teme, človek še razume … Da nas usodno razdvoji nekakšen bacil, pa težko.

Dilema je obsežna; nasprotniki cepljenja poudarjajo, da ne gre za nasprotovanju cepljenju per se; to ima menda strašne stranske pojave, najhujši med njimi je avtizem. Pri nasprotovanju obveznemu cepljenju da gre v prvi vrsti za svobodo do izbire. Še več, za svobodo do izbire staršev v zvezi z zdravjem svojega otroka … Svoboda do izbire pa je v demokratični in napredni družbi besedna zveza, iz katere se ne gre norčevati. Tudi iz pravice staršev nad usodo njihovih potomcev se ne gre norčevati …

Pri ošpicah je problem le ta, da svoboda do izbire pomeni nesvobodo za obolele. Kot povedo zdravniki: če se precepljenost populacije zaradi svobode do izbire zmanjša pod določen odstotek, se na račun te svobode poveča verjetnost za obolelost. Nesvoboda večine na račun svobode manjšine je prav tako priljubljena intelektualno-demokratična krilatica, a ko gre za javno oziroma osebno zdravje, postane akademska debata ambicioznih dijakov brezpredmetna.

Podobno situacijo smo imeli pred leti s kajenjem na javnih prostorih. Svoboda kajenja oziroma svoboda do tobačne izbire je pomenila pasivno kajenje večine in, še pomnite tovariši, zakon, ki je zadevo ukinil, je bil sprejet kot pogodba s hudičem. Danes je drakonska protikadilska zakonodaja nekaj najbolj naravnega pod Soncem in velja za zdravstveno in tudi civilizacijsko primerno.

V nedemokratičnih časih, ko so cepili ljudstvo vsevprek, da ne govorimo o koktajlih, ki smo jih prejeli naborniki v JLA, svobode izbire seveda ni bilo. Je pa bilo odgovornim takrat z javnim zdravjem lažje upravljati. Ali je bilo zaradi tega avtistov kaj več kot danes, presega hujskaško naturo tega skromnega prispevka. Predvsem pa je bilo obvezno cepljenje v preteklosti predstavljeno kot zmaga znanosti in humanosti, ne samo nad klicami bolezni, temveč tudi nad klicami zaostalosti in nazadnjaštva. Organizirano in obvezno cepljenje je pomenilo civilizacijo, nalezljive bolezni, ki so zdesetkale cele pokrajine, so pomenile tretji svet.

Da se je v ta aksiom, ob katerem so zrasle cele generacije, naselila kal dvoma, je ne le neverjetno, temveč za generacije, ki so grozo povojnega pomanjkanja preživele tudi na račun obsežnih cepljen, celo boleče. In proticepitveni argument o svobodni izbiri je zanje povsem brezpredmeten. Če že ne žaljiv.

Druga zanimiva smer, v katero se razvija cepitvena debata, pa je povezava cepljenja s pojavom generacije vsevedov. Vse sami renesančni umi, ki slikajo svoje sikstinske kapele v varnem zavetju medmrežja … Da ima vsak izmed nas stališče o vsem, je obvezna oprema duha našega časa; a vztrajanje pri pravilnosti naših stališč ob še tako trdnih znanstvenih argumentih govori o postopnem ugašanju racionalne civilizacije. 

Debata o obveznem cepljenju je v svoji osnovi povsem bizarna. Po mnenju avtorja tega prispevka sodobni starši otroka bolj zaznamujejo z izbiro čudaškega imena, kot ga zaznamuje teta z iglico … A vsesplošna histerija govori o veliko hujšem scenariju. V dobro otrok dvomimo v temelje javnega zdravstva; šolskemu sistemu, v katerem delujejo bedak do bedaka, se je treba, če je le mogoče, izogniti; družbo, v kateri se gibljejo naši naraščajniki, je treba izbirati, okolje nadzorovati. Pravica do svobodne izbire, pod katere zastavo se pogumno borijo, to je treba priznati, nasprotniki obveznega cepljenja, je predvsem pravica staršev. Pravica otrok pa je samo v tem, da so njihovi potomci.