V Sloveniji približno polovico vseh umorov in poskusov umorov žensk povzročijo njihovi nekdanji ali sedanji zakonci oziroma intimni partnerji – od sedem do deset primerov na leto. Za žensko je najbolj verjetno, da bo umorjena doma, pri moških pa gre največkrat za umore zunaj doma, vendar so storilci znanci. Sociologinja doktorica Jasna Podreka je na podlagi raziskave konkretnih pravnomočno zaključenih sodnih primerov ugotovila, da gre pri umorih žensk, ki so jih zagrešili intimni partnerji, za napovedana dejanja, ki so sledila dolgoletnemu nasilju. Poglavitni povodi in motivi za umor so v več kot polovici primerov povezani prav z odločitvijo ženske, da se nasilnemu partnerju upre ali nasilno razmerje pretrga.
V Sloveniji približno polovico vseh umorov in poskusov umora žensk povzročijo njihovi nekdanji ali zdajšnji zakonci oziroma intimni partnerji
Intimnopartnerski umor je najpogostejši tip umora žensk v Sloveniji, saj skoraj polovico umorov žensk povzroči nekdanji ali zdajšnji zakonec oziroma intimni partner. S to tematiko se ukvarja sociologinja doktorica Jasna Podreka, raziskovalka in asistentka na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pa tudi prostovoljka na društvu SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. Jasno Podreka je zanimalo, kaj je v ozadju teh kaznivih dejanj in kakšen je njihov kontekst. Zato se je na podlagi pravnomočno zaključenih sodnih spisov lotila raziskave konkretnih primerov, umorov, ki so se zgodili v slovenskem prostoru med letoma 2000 in 2011.
Ena ključnih ugotovitev je, da se intimnopartnerski umori le redko zgodijo nepričakovano in da gre pravzaprav za napovedano kaznivo dejanje, pravi Jasna Podreka: “V skoraj vseh primerih, ki sem jih preučevala, je bil prisoten dolgoleten kontekst intimnopartnerskega nasilja, intimni terorizem. To je tisto nasilje, ki je podlaga in kontekst teh kaznivih dejanj.”
Podatki kažejo, da v povprečju na leto zaradi intimnopartnerskega umora umrejo trije moški in osem žensk. Glavni povodi in motivi za umor žensk pa so povezani z odločno pozicijo ženske, da se nasilnemu partnerju ali upre ali prekine nasilno razmerje.
“Marjetka je večkrat odšla od mene in me tudi večkrat prijavila policiji. Odšla je najmanj petdesetkrat, vendar sem jo vedno nagovoril, da se je vrnila domov. Tega dne pa sem vedel, da je ne bo več nazaj, ker je odnesla stvari in mi je ven vrglo [..]. Doma sem malo tuhtal, pil pa nisem. Ugotovil sem, da zdaj pa res ne bo več prišla nazaj. Živci so mi začeli popuščati […] Potem se mi je zmešalo […] vzel sem pištolo ter odšel do kleti, kjer je živela Marjetka.” (Obsojeni, primer 13., zapisan v knjigi Bila si tisto, kar je molčalo, Podreka. J.)
Jasna Podreka je raziskovala skrajne primere, ki predstavljajo minimalen delež vseh primerov, ki pa se končajo dobro, tako da ženska odide iz nasilnega razmerja. A še vedno je tudi en tragičen primer na leto preveč. Da bi lahko tega preprečili, je bila pozorna tudi na vzorce, ki se kažejo v profilu in skupnih značilnostih storilcev. Storilci so sicer heterogena skupina posameznikov, ki pa imajo neke skupne lastnosti. Med temi močno izstopajo njihovi pogledi in stališča glede odnosov med spoloma in o vlogi ženske in moškega. Podreka: “Krivdo za izvedeno kaznivo dejanje so prelagali na partnerko. Če me ne bi zapustila, če se ne bi tako vedla, jaz ne bi izbruhnil.”
Pri storilcih gre praviloma za moške z zelo nizko samozavestjo, ki nasilje izvajajo nad šibkejšimi in znotraj zasebne sfere. Običajno ne gre za moške, ki bi z nasiljem izkazovali svojo moč. Pravzaprav, pravi doktorica Jasna Podreka, je v skupini treh profilov prav vsesplošno nasilnih moških med povzročitelji intimnopartnerskih umorov najmanj.
Izkazalo se je tudi, da je na primer pomanjkanje finančnih virov, kriza ali izguba zaposlitve moškega lahko dejavnik tveganja, ne pa razlog oziroma povod za kaznivo dejanje. Podreka: “Zelo stereotipno poslušamo, da je za nasilje kriv alkoholizem. Ne, tudi za ta kazniva dejanja ni neposreden vzrok. Povod je nekaj drugega.”
Pravnica, izredna profesorica na pravni fakulteti v Ljubljani doktorica Katja Filipčič pravi, da imamo pri nas številne zakone in pravne mehanizme, da bi se nasilje v družini in med intimnimi partnerji zmanjšalo. Veliko se je v preteklih letih že naredilo, da bi pomagali žrtvam, od spremembe zakona o preprečevanju nasilja v družini, zakona o nalogah in pooblastilih policije. Državne ustanove imajo boljšo pravno podlago in so pravno zavezane ter dolžne nasilje v družini obravnavati prednostno.
Še vedno bi morale biti še bolj ozaveščene in podkovane v znanju, da ne bi postale nemočne, ko bi začela žrtev nasilje zanikati. Saj zanikanje nasilja ne pomeni, da tega ni, pač pa je to posledica strahu in ekonomske nemoči. Ustanove morajo to razumeti in žrtvi dati vedeti in jo okrepiti z zavestjo, da ni sama.
