Anonimne prijave kot sredstvo diskreditacije

Zaposleni v vzgoji in izobraževanju opozarjajo na problem anonimnih prijav na inšpektorat za šolstvo

Fotografija je simbolična

foto: Bobo

 

Anonimke kot oblika pritiska

Janja Bogataj iz skupnosti vrtcev pravi, da takim anonimkam sledi dolga borba dokazovanja. “Ko pa je zadeva rešena, okolica tega ne ve. Takrat nikogar več ne zanima, da človek ni naredil napake. Madež ostaja.”

Inšpektorji za šolstvo povprečno rešujejo zadeve slaba dva meseca, postopki, v katere so vključeni izvedenci, trajajo še dlje. Največje povečanje števila pritožb je na področju osnovnega šolstva in ocenjevanja. Inšpektorat jih obravnava prednostno, tudi če so anonimne.

V Učiteljskem združenju Slovenije ugotavljajo, da anonimne prijave povzročajo pritisk, ki lahko vpliva tudi na pedagoški proces. “Če so zelo močne osebnosti, gre mogoče lahko prva anonimna prijava nekako mimo, druga in tretja pa zagotovo ne.  Tudi če si najboljši učitelj, moraš nekako popustiti pritiskom, ki jih potem lahko izvaja tudi ravnatelj. Na primer z zahtevo po manj zahtevnih testih, čeprav je zavod za šolstvo teste učiteljice, ki je bila prijavljena zaradi pretežkih testov, razglasil za ene od boljših.”

Po podatkih inšpektorata za šolstvo in šport se število anonimnih prijav zmanjšuje. V primerjavi z letom prej jih je 10 inšpektorjev leta 2016 obravnavalo 10 odstotkov manj, kar pomeni, da je bilo 211 od 635 prijav anonimnih.

Čeprav na inšpektoratu zagotavljajo, da se ne odzovejo na vse anonimne prijave, so predlagatelji sprememb prepričani, da je selekcija ta hip premajhna – tudi na podlagi vsebine izrednih nadzorov.

Ravnatelj na osnovni šoli Preserje Igor Selan: “Bila je tudi prijava, da se učiteljica vede kot zadrogirana najstnica.”

Nina-Ana Jäger: “Če so anonimne prijave res utemeljene, seveda lahko gredo v postopek. Ne pa, da gredo v postopek takšne, pri katerih gre že na prvi pogled za očitno razžalitev in zlorabo instituta, ki nima namena, da se nekaj izboljša, ampak samo razvrednotiti nekoga kot človeka.”

Druga plat anonimk

Dr. Tomaž Vec s pedagoške fakultete v Ljubljani poudarja, da ima skrivanje za anonimnostjo dve plati.

“Ena je tista, da se ljudje skrijemo v množici, da pridejo na plan naši nagoni in postanemo bolj agresivni, bolj destruktivni. Druga plat medalje je, da ljudje anonimnost izberejo zaradi občutka varnosti, ker se je težko izpostaviti, ker ne poznajo načina, kako se izpostaviti, ker se bojijo posledic zase, po drugi strani pa jih je strah za otroke. V šolskem sistemu je učitelj tisti, ki ima moč.”

Predsednik zveze aktivov staršev Slovenije dr. Anton Meden pravi, da so starši tudi poročali o osebnih izkušnjah z maščevanjem učitelja, če so javno izpostavili določeni problem in je otrok trpel posledice. “Učitelj konstruktivne kritike ni sprejel kot odrasel resen človek in si je starše zapomnil. V takih primerih se starši raje skrijejo za anonimnostjo in s tem zavarujejo otroka.”

Nizka raven kulture dialoga

Pravnica Nina-Ana Jäger poudarja, da je konstruktivna kritika del profesionalnega življenja, če se starši bojijo maščevanja, gre za področje etike učitelja. Kot mediatorka v šolah zaznava, da se v konfliktih ne znamo pogovarjati. “Ne molčati, ne kričati, ampak se usesti in se po človeško pogovoriti. Nisi zmagovalec, če tožiš nekoga, če ga anonimno prijaviš. Zmagovalec si, če si se v konfliktu sposoben pogovoriti o težkih zadevah. Ključno je, da se problem razreši, da se spet vzpostavijo zdravi temelji, da učitelji potem lahko še leta sodelujejo z otroki in starši. Anonimna prijava pa povzroči strah.”

Anonimk nikakor ne pišejo samo starši

Glavni inšpektor Tomaž Rozman pravi, da so najhujše anonimke, pri katerih se izkaže, da gre za skrhane medsebojne odnose.

“Dvomim, da so anonimni prijavitelji samo starši in šolska javnost. Nekateri navajajo podatke, ki jih lahko imajo samo tisti, ki so znotraj sistema.”

Gregor Pečan: “To so lahko tudi kakšni ‘dobronamerni’ kolegi.”

Anonimke so pogoste v obdobjih menjave ravnateljstva, pošiljajo pa jih sodelavci in nekdanji sodelavci, poudarja Tomaž Vec in navede primer: »Anonimke je pisal nekdanji ravnatelj, ki je bil po njegovem neupravičeno odstavljen. In neprestano so imeli inšpekcijo. On je v tem nekako škodoželjno užival.«