Pred pritiski in nevarnostmi ni mogoče preprosto ubraniti z graditvijo visokega zidu

Carina van Eck, komisarka na inštitutu za človekove pravice in nekdanja nizozemska koordinatorka za boj proti terorizmu

foto: Studio B

Carina van Eck ni temnopolta. Za opazke v njenem otroštvu je bil zadosten razlog že to, da ni bila tipična nizozemska blondinka. Danes je Carina van Eck komisarka na inštitutu za človekove pravice, bila pa je tudi nacionalna koordinatorka za boj proti terorizmu na Nizozemskem; torej v državi, o kateri številni zmotno mislijo, da v njej ni prostora za stereotipe in predsodke.

“Še posebno mladi z drugačnim etničnim ozadjem zelo težko dobijo pripravništvo. To predstavlja veliko oviro na začetku njihove kariere. V številnih drugih državah imajo podobne težave in pomembno je družbo ozaveščati o njih.”

Če je bil zadosten razlog za opazke že to, da Carina ni videti kot tipična nizozemska blondinka, so se otroci, ki so  na Nizozemsko prišli od drugod, morali soočati spopadati še z veliko hujšimi zbadljivkami.

“Otroci postanejo prijatelji, ni jim mar, od kod kdo prihaja, želijo se le skupaj igrati. Potem pa sem opazila, da nekateri sokrajani niso bili tako sprejemajoči. Spraševala sem se, zakaj, saj smo vendar vsi ljudje. Zanimalo me je, kaj ljudi pripravi do tega, da začnejo misliti, da so nekateri vredni več od drugih.”

Carino je iskanje odgovorov na to in podobna vprašanja pripeljalo do tega, da je postala ugledna znanstvenica. Delovala je na različnih področjih, a povsod je vedno znova naletela na isto – predsodke in stereotipe.

“V boju proti terorizmu so ključni dobri obveščevalni podatki, deljenje informacij in mednarodno sodelovanje. Živimo v globaliziranem in zelo kompleksnem svetu, v katerem se pred pritiski in nevarnostmi ni mogoče ubraniti preprosto z graditvijo visokega zidu. Današnji svet ne deluje tako.”

Celo kot komisarko za načelo enakosti Carino danes še vedno pogosto obravnavajo drugače, kot če bi bila moški.

“Še vedno se mi dogaja, da če grem na kakšno konferenco  skupaj s svojim sodelavcem, ki je prijeten uglajen moški v šestdesetih letih svojega življenja, ljudje mislijo, da je on na pomembnejšem položaju od mene in da je on komisar. Nagovorijo njega, meni pa podajo svoje plašče. Meni položaj dovoljuje, da se ob takih pripetljajih lahko le nasmehnem. Toda če si ženska, ki zaradi svojega spola, let ali spola in hkrati etnične pripadnosti ne dobiš dela, s katerim bi zaslužila za preživetje, potem to ni več smešno.”