Gorski reševalci niso Supermani, ki jih nič ne prizadene

Gorski reševalec Žarko Trušnovec o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, spopadanju s smrtjo, mulariji in še marsičem

Žarko Trušnovec je tudi psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70-letnico delovanja, se poslavlja čez en mesec. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.

“Letos smo imeli 97 akcij, pa leta še ni konec. V zadnjih letih smo dobili na glavo vse, kar se dogaja v gorskem svetu – od padalstva, zmajarstva, soteskanja, vodnih športov, najbolj ekstremno pa se povečuje število nesreč kolesarjev.”

Letošnji prejemnik mednarodnega priznanja za solidarnost Targa d’Argento je tudi vodja šestčlanske državne ekipe za psihološko pomoč Civilne zaščite. Gasilcem, reševalcem in drugim pomaga pri obvladovanju posttravmatskega sindroma.

“Za reševalce je treba poskrbeti tudi po tej človeški plati, ker nismo nobeni Supermani, ki nas nič ne prizadene. Reševalci govorijo, da po takih dogodkih slabo spijo, se zbujajo v grozljivih sanjah, da se nezavedno izogibajo kraja nesreče.”

Najraje dela z mladimi, mularijo, kot pravi. Univerzitetno izobrazbo psihologa je pozneje nadgradil še z magisterijem socialne medicine v Zagrebu. Vse to znanje mu pride prav tako v šoli kot tudi na taborih za mlade.

“S šolsko mularijo na taborih blizu Breginja delam že trideset let. V teh skupinah je bilo doslej krepko več kot 5000 otrok iz vse države.”

Glasbeni izbor Žarka Trušnovca: Kraški ovčarji – Ciganska in Iztok Mlakar – AJNGLC