Boris Cavazza si življenja brez dela ne predstavlja, zato je eden redkih igralcev iz svoje generacije, ki so še aktivni
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev. Je eden izmed redkih iz svoje generacije, ki se še vedno aktivno ukvarjajo s filmsko in gledališko igro.
V tem trenutku ima tri ponudbe za avdicije, od tega dve prihajata iz Italije, kar pomeni, da je karizmatični igralec še vedno zelo zaželen.
"Začuda je še vedno tako in v naslednji mesecih bo zanimivo. Ena ponudba je iz Rima z režiserko, ki je bila asistentka vsem najboljšim italijanskim režiserjem."
Cavazza si življenja brez dela in ljubezni ne predstavlja. V svojem življenju se je trikrat poročil, z delom je poročen že celo življenje.
"Upam, da me nikoli ne bo doletela demenca ali pa kakšna bolezen, zaradi katere bom odvisen od drugih. Če že moram, naj umrem na odru."
S svojim delom je začel opozarjati v mladih letih in kvaliteti dela so sledile številne nagrade. Prešernova nagrada, bert, Borštnikov prstan, ... Nagrade ga v zadnjih letih presenečajo, saj je že 25 let nazaj dobival tiste za življenjsko delo.
"Zelo malo snemam, tako da sem bil presenečen nad zadnjo nagrado. Mislim si, da bi si jih bolj zaslužili mlajši, ki snemajo veliko in so v pravzaprav vsakem filmu."
"Marjana Brecelj je nekoč dejala, da igralci nismo kante za smeti, da bi znali kar vse tekste na pamet. Mislim pa, da moramo biti kot kante za smeti, saj je treba po koncu predstave ali filma tekst pozabiti in ga vreči stran."
V svoji karieri se je veliko ukvarjal s komedijo in gledališko režijo, pa tudi glasba je tista, ki ga poganja naprej. Igral je na gledaliških odrih širom držav nekdanje Jugoslavije, preživel pa je tudi vroča dva meseca na Brionih, ki mu niso ostali v najlepšem spominu.
"Moja najljubša vloga je Stavrogin. To predstavo smo dve sezoni igrali skupaj z Ratkom Poličem in Mileno Zupančič za Mladinsko gledališče."
