Komentar Žuljev 2017 – 2: Moramo od-rasti

Okoljevarstvenica in direktorica Umanotere Gaja Brecelj ter instrumentalistka, književnica, slikarka, aranžerka glasbe in članica Mense Nina Pečar tokrat komentirata izbor oddaj, v katerih se zrcali naš odnos do okolja

Gaja Brecelj in Nina Pečar

foto: Val 202

“Z ekološkim kmetijstvom bi lahko nahranili svet”

Pogosto slišimo očitek, da se z ekološkim kmetijstvom ne bi dalo prehraniti vseh ljudi. Gaja Brecelj odgovarja, da je že več študij pokazalo https://www.nature.com/articles/s41467-017-01410-w, da bi lahko z okoljsko vzdržnim prehranskim sistemom na osnovi ekološkega kmetijstva prehranili svet.

“Med prvimi ukrepi so zmanjšanje porabe živil živalskega izvora, zmanjšanje odpadne hrane in da se na kmetijskih površinah dejansko prideluje hrana za hrano, ne pa za goriva ali kaj tretjega. To bi lahko naredili. To pomeni, da je argument, da potrebujemo vse te pesticide in herbicide, padel.”

Pri glifosatu vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane

Če bomo iz svojega kroga odstranili te snovi, tudi ne bo prihajalo do nesreč, kot se je zgodila v Kemisu, izpostavlja okoljevarstvenica, ki je prepričana, da je treba spremeniti način razmišljanja. Tudi pri glifosatu: “S tem zavedanjem, da je verjetno rakotvoren, se mi zdi neverjetno, da so članice ponovno izglasovale petletno podaljšanje uporabe.” Po njenem prepričanju gre za vprašanje nadzora nad proizvodnjo hrane.

Članici Mense Nini Pečar se zdi to, kar se počne s hrano, še posebej gensko spremenjenimi organizmi, grozno.

“Da obstajajo rastline, ki zrastejo samo enkrat in nikoli več ter njihova semena ne klijejo, še nekaj let pa na tisti njivi ne uspeva nič drugega – kam smo prišli?!”

Laži puščajo sledi na obrazu

V eni od novembrskih oddaj smo opozorili https://val202.rtvslo.si/2017/11/kje-pa-vas-cevelj-zuli-112/, da so ob prepovedi proizvodnje azbesta v Salonitu obljubili, da v Anhovem ne bo več azbesta in drugih zdravju in okolju škodljivih proizvodenj. Zdaj tam v cementarni “sosežigajo” odpadke, tudi petrolkoks. Nina Pečar, kljub svojemu zelo visokemu IQ-ju, tega ne dojame.

“Ne razumem te pogoltnosti, skrivanja, laži, ki se jih grejo podjetniki, pridelovalci hrane, lastniki raznih tovarn, ki grejo prek trupel do dobička. Ne vejo niti, koga žrtvovati.”

Spomni na ameriškega psihologa, strokovnjaka za laži, Paula Eckmanna in pravi, da je na podlagi obraznih potez in mikroreakcij na obrazu mogoče sklepati, ali človek laže ali ne. “To je še en primer boja malega človeka proti veliki korporaciji,” ugotavlja Gaja Brecelj, ki spomni letošnjega prejemnika Goldmanove nagrade Uroša Macrla in ustavitev sosežiga petrolkoksa v cementarni Lafarge cement. “To je treba vzeti kot navdih.”

Morali bi od-rasti

Macerl je letos med drugim razkril dokument https://val202.rtvslo.si/2017/06/vroci-mikrofon-91/, v katerem je ministrstvo za infrastrukturo zapisalo,da mora okoljsko ministrstvo nujno odpraviti pravno podlago za čezmernost obremenitev s hrupov. S tem se želi država izogniti izplačilu odškodnin 180.000 prizadetim prebivalcem.

Gaja Brecelj izpostavi, da se tudi pri tej uredbi strokovne in civilno-družbene javnosti ne vključuje v zadostni meri. “Zato pridejo ven taki predlogi. Zvišajo mejne vrednosti in je problem rešen. Ampak ni rešen!” Okoljevarstvenica meni, da na ta vprašanja ne bi smeli gledati skozi prizmo denarja, čeprav tudi finančno se to državi ne splača.

“Vprašanje je, kaj postavimo v središče. Ali kakovost življenja ali samo gospodarsko rast. Moramo razmišljati o od-rasti, torej o tem, da bomo zmanjšali slo po več in več, da nam bo vsem skupaj boljše. Ne zato, da bomo šli v kameno dobo, ampak da bodo imele naslednje generacije sploh kakšno možnost preživetja.”

Družba hrupa

Nina Pečar ugotavlja, da koncerti postajajo iz leta v leto glasnejši. “Vse postaja tako glasno, da na ta račun nastaja manko glasbe na odru. Mi se mesece in leta trudimo, vadimo, pripravljamo aranžmaje, potem pa na odru polovice stvari ne slišiš, ker je preveč na glas. To je postal normativ. Stvari so takšne, ker jih mi dopuščamo. Hrup je postal norma, ki smo jo sprejeli.”

Graditi moramo skupnost

Umetnica ugotavlja, da so v srži vse izpostavljenih problemov pogoltnost, komolčarstvo in rinjenje posameznika naprej pred družbo. Meni, da bi se za vsako stvar morali vprašati, zakaj jo počnemo in kakšne posledice ima.

“Za vsako stvar se moramo vprašati ali je res prišla iz nas ali nam jo je vsilila družba.”

Da se moramo med sabo pogovarjati o prihodnosti, ki jo želimo, in začeti graditi skupnost, kot osnovni korak proti lepšemu jutri vidi Gaja Brecelj.

Prisluhnite tudi prvemu delu komentarja letošnjih žuljev.