Vito Divac o novinarstvu, športu, Tini Maze, dopingu, življenju v Izoli in glasbi
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi današnji nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so številni prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva vražje Slovenke: "V Španiji pred olimpijskimi igrami leta '94 v Lillehammerju smo bili v nekem pubu. Naše smučarke so bile tako razigrane, plesali smo in izžarevale so neopisno energijo. Tudi smučale so tako, brez strahu, brez zavor, od tod ime vražje Slovenke."
Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar - športnik: "Vsak športnik ti postavi svojo distanco, prvič sem to začutil pri Marlene Ottey. Ničesar ni rekla, samo postavila te je v neki krog, v katerega sodiš. Tudi Tina Maze je bila taka, postavila te je na razdaljo, do katere te je želela spustiti, bližje ni šlo."
"Ko mi je Tina Maze zaupala svoje dnevnike, sem bil zelo presenečen. Navdušilo me je, v kakšno globino je šla kot človek, kako je razmišljala, kako je pisala. Spoznal sem veliko športnikov, ona pa je edina, ki je znala svoja notranja dogajanja zapisati na tak način. Ni slučaj, da ni bila nikoli poškodovana, to je zato, ker je vedno imela zavoro."
Z Alešem Smrekarjem sta se tikala, saj se poznata že zelo dolgo, Vito tika tudi mlade športnike: "Vedno začnem tako, da vse tikam, tudi Tino sem. Pomembno je, da ohraniš novinarsko distanco, ko sem sogovornik, sem novinar. Vsi ti ljudje si zaslužijo popolno spoštovanje."
Ko je prejel življenjsko nagrado na Delu, je začel razmišljati, s čim si jo je zaslužil: "Nisem imel občutka, da bi delal kakšne presežke, ljudje pa so očitno našli nekaj, kar je bilo zanje presežek časa, dogajanja, razmišljanja."
"Kaj smo novinarji? Kolateralna škoda. Nekoč je bilo novinarstvo zelo spoštovan poklic, danes lastnike Dela zanima le še dobiček in ekonomske kategorije, to pa novinarstvo ubije. Vesel sem, da sem živel v času, ko je bilo novinarstvo najboljše."
Pravi, da moraš biti kot novinar spoštljiv, verodostojen, kompetenten. Od kod pa njegov vzdevek Kostn: "Dal mi ga je mentor Jože Dekleva, ko sem mu enkrat stopil na noge. To je slišal tudi Bojan Križaj in zdaj sem za vse Kostn."
Po upokojitvi se je preselil iz Ljubljane v Izolo: "Življenje v Izoli je zelo sproščeno. Tam imam najboljšega prijatelja Draga Misleja - Mefa. Po študiju smo se dogovorili, da ko bomo šli v pokoj, se bomo dobili in žurirali naprej, kjer smo nehali. In to zdaj počnemo, odprl se mi je nov umetniški in glasbeni svet. Tukaj so zelo preprosti ljudje in velik užitek se je usesti na svetilnik in poslušati valove. Ti valovi mi pomenijo ustvarjalno strast, zdi se, kot da iščejo mir, ko pa pridejo do obale in se sprostijo, nastanejo spet novi. Tako je tudi pri nas, vedno iščemo neki mir, hkrati pa je v nas konstatno valovanje."
