“Na koncu sem živel že kot podgana”

Marko se je 30 let boril z alkoholom, zdaj pa pričakuje že svoj 18 cekin za treznost

foto: rebcenter-moscow/pixabay

Vsej pestrosti ponudbe mamil neštetih vrst in oblik navkljub, je alkohol še vedno najljubša droga slovenskega naroda. Tudi podatek, da vsako leto neposredno zaradi pitja alkohola umre na stotine ljudi, ne zaleže: uradno zabeležena količina popitega alkohola v Sloveniji se v zadnjem desetletju ni bistveno spremenila, alkohol pa je prav letos znova dobil celoletno vstopnico tudi na športna prizorišča.

Ob vsesplošnemu odobravanju alkohola in toleranci do opijanja ob vseh priložnostih pa zgodbe o uspešnem zdravljenju ostajajo v ozadju. Trije sogovorniki, Lojze, Silvester in Marko imajo veteranske staže na obeh straneh steklenice: desetletja na mokri in desetletja na trezni strani. In čeprav poudarjajo, da alkoholik nikoli ni ne ozdravljen, ne zazdravljen, pač pa za zmeraj ostane alkoholik, hkrati s svojim zgledom dokazujejo, da je življenje brez alkohola tudi v naši “mokri” družbi še kako mogoče.

Za tiste, ki imajo kako pridruženo motnjo odvisnosti (depresija, huda tesnoba, travmatska doživetja) ali zelo močno biološko zasvojenost so primernejši programi v okviru zdravstva, vključno s hospitalizacijo. Ti programi so pri nas zelo lahko dostopni in sicer v ambulantah večjih dispanzerjev in v vseh psihiatričnih bolnišnicah, potrebna je le napotnica.

Ljudje, ki so manj biološko zasvojeni in nimajo sočasnih duševnih težav lahko poiščejo pomoč (brez napotnice) v raznih društvih in skupinah samopomoči, Anonimni alkoholiki.

Seznam organizacij, kjer lahko poiščete pomoč in dodatne informacije.