Zakaj zapraviti mladost za to, da se znova učiš obleči hlače?

"Kar nekaj let potrebuješ, da sploh dojameš, kako številne omejitve v življenje prinaša taka poškodba, še zdaj pa nisem prepričan, da sem jo zares sprejel."

foto: osebni arhiv

Deset let po prometni nesreči, po kateri je postal tetraplegik, svojo zgodbo opisuje 27-letni Aleš Kramolc. V njej so vse podrobnosti novega življenja, od problema gibanja, samostojnosti, spolnosti in vpliva na družabno življenje. Zdaj ozavešča predvsem mlade, ki živijo v prepričanju, da se jim kaj takega nikoli ne more zgoditi: “Če bi mi še večer pred nesrečo nekdo rekel, da se mi to zgodi, bi prepričano trdil, da kaj takega ni mogoče. A se zgodi, dogaja se vsak dan in spremeni se vse, ne le življenje ponesrečenega. Za nesrečo sem bil kriv sam, ker sem bil pijan. In si sploh ne predstavljam, kako bi živel s posledicami, če bi bil takrat zaradi mene poškodovan še kdo,” na pasti vožnje pod vplivom alkohola, drugih substanc, pa tudi nezbranosti zaradi uporabe mobilnih telefonov opozarja mladi ambasador zavoda “Še vedno vozim, vendar ne hodim”.

“Mladim želim s svojim primerom dopovedati, da je nesreče vredno preprečiti, saj je škoda mladost zapravljati zato, da se znova naučiš obleči hlače, obuvanje nogavic pa je velikanski projekt.”

Tudi zato so predavanja, ki jih ambasadorji, kot je Aleš Kramolc, po Sloveniji opravljajo že vrsto let, in akcije, kot je Slovenija piha 0.0., ki se ji kot medijski podpornik pridružujemo na Valu 202, pomemben delček zavedanja, da je veliko nesreč mogoče preprečiti. Odločitev o tem pa je dobesedno v naših rokah.