Prekletstvo lepe nedelje

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo

foto: mounsey/pixabay

Sledi priljubljena medijska tema zadnjih dveh mesecev, ki jo bomo reciklirali vsaj še mesec: analiza predsedniških volitev. Značilno je tema priljubljena samo v medijih in pri političnih elitah, med ljudmi precej manj. Površno rečeno: šestdeset odstotkov manj!

Vodilna tema teh predsedniških volitev je nizka volilna udeležba. Ker smo v tej oddaji teoretično že nekajkrat razložili, kako in kaj je z nizko volilno udeležbo, se danes posvetimo praktičnim rešitvam.

Osnovni zaplet generira prepričanje, da smo za nizko volilno udeležbo krivi tisti, ki se volitev nismo udeležili. Takšna trditev zdrži tako logično kot tudi zdravorazumsko presojo. A obstaja še ena, čeprav zamolčana možnost: “Kaj pa če so za nizko volilno udeležbo krivi tisti, ki so nas na volitve povabili?” Podobno kot lahko to opazujemo pri priljubljenem slovenskem fenomenu, znamenitem institutu družinskega obiska – na prvi pogled se zdi, da je odsotnost na nedeljskem pikniku krivda tistega, ki ni prišel. Kajti preveč neslovensko bi se bilo vprašati: “Kaj pa, če je kaj narobe z nami?” ali bog ne daj: “Kaj če je kaj narobe s čevapi?”

Na srečo obstaja rešitev te, za slovensko demokracijo nerodne dileme. V informacijsko razvitih družbah, kot je recimo Estonija, obstajajo volitve po spletu. Ne bomo se spuščali v smiselnost oziroma varnostni vidik takšnih volitev – za nas je pomembna možnost, da bi se s pomočjo spleta, ko bi se volitve spremenile v nekajminutni opravek, povsem izgubili subjektivni razlogi za neudeležbo. Če bi bila volilna abstinenca kljub skrajno preprostemu glasovanju še vedno več kot 50-odstotna, je nekaj narobe s politiko, oziroma z zaznavanjem politike med ljudmi, kar pa je spet v izključni domeni politike.

Ker preizkusa ne moremo izvesti, nam preostane večno iskanje vzrokov za neudeležbo na volitvah. Inteligentne in analitične razlage ste slišali v pravih analitičnih oddajah, zato pri nas nekaj prozaičnih razlogov.

Vreme: vreme je za neudeležbo na volitvah odločilen faktor. Če je dan lep, ali če je celo prelep, ali če je dan izjemen predstavnik svoje vrste, se pravi prelep poletni, prvi spomladanski, čudovit zimski ali pisano jesenski, potem Slovenci tradicionalno obiščemo naravo. V naravo se, spet tradicionalno, odpravimo pred odprtjem volišč in se vrnemo po njihovem zaprtju. Še večja težava je, če je vreme slabo. Tedaj se Slovenci tradicionalno držimo doma. Kot je razvidno, volitve proti vremenu ne morejo zmagati. S stališča volilnih štabov je vreme vedno slabo.

Obstaja rešitev: postavitev datuma v sodelovanju z ARSOM na čas, ko je vreme najmanj izrazito; ko ni ne grdo in ne lepo … ko ne sije sonce, prav tako pa ne dežuje. Še preprostejša bi bila rešitev, da bi glasovali v času, ko vreme nima tako izrazitega vpliva na človeka – se pravi ponoči. Volitve tretje izmene bi bile brez dvoma uspešnica, kot so uspešnice prodajne akcije, ki kupce privabljajo v nakupovalna središča ponoči.

Nedeljsko kosilo: mnogi se volitev ne udeležijo zaradi nedeljskega kosila. Kot je znano, se priprava tega tradicionalnega obroka začne že zgodaj – sploh če je mesar zatajil starost govejega stegna – konča pa se z družinskim pomivanjem posode pozno v popoldne. Če nato upoštevamo alkalno plimo v kombinaciji s sedežno garnituro, volitve žal izgubijo na pomenu. Rešitev je spodbujanje prebivalstva, da se za nedeljsko kosilo odpravi v gostilno. Nekdaj že priljubljena navada je bila za časa krize načeta, a oba preostala kandidata bi si zagotovila višjo udeležbo, če bi se javno zavzela za subvencionirana nedeljska kosila. Nekaj podobnega, kot so študentski boni, bi lahko dobile tudi slovenske družine. In ker so volišča in gostilne po pravilu blizu drugi drugim, bi se odstotek udeležbe brez vsakega dvoma dramatično povečal.

Velike prireditve in drugi dogodki: za analizo tega fenomena, ki ob nedeljah tekmuje z volitvami, moramo pogledati na koledar. Predsednik državnega zbora bi moral pri določanju datuma volitev nujno sodelovati s športnimi panožnimi zvezami, turističnimi društvi, cerkvenim koledarjem in mogočnim lobijem cvetličarjev. Ker pa se drži le zakonov in ustave, žal ugotovimo, kako se tudi drugemu krogu pri volilni udeležbi obeta katastrofa.

Drugi krog, 12. novembra, je tako imenovana martinova nedelja. Samo po sebi to ni katastrofa, govedino bo ob kosilu nadomestila perjad, problem je v martinovi soboti, ki je dan prej. Recimo, mariborsko martinovanje, menda največje v državi, privabi do 30 tisoč obiskovalcev.

V prvem krogu letošnjih predsedniških volitev pa je v volilnih okrajih Maribor od ena do pet glasovalo 41.713 volivcev. Povedano drugače: če bo v soboto mariborsko martinovanje uspelo, bo v nedeljo po voliščih tavalo le kakšnih deset tisoč ljudi … od katerih pa bo večina prepričana, da se za kartonastimi škatlami dobi pečen kostanj. Ostali bodo volili Andreja Šiška.

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.