S pozitivnimi primeri nad diskriminacijo

Le redki najemodajalci so pripravljeni oddati stanovanje beguncem

foto: Serge Saint

Dobre izkušnje pri oddajanju stanovanj beguncem – tudi brez najemnine

Bojan Marin je izvedel za družino iz Gane, ki ni imela urejenega bivališča. Oddal jim je stanovanje le za plačilo stroškov.

“Izkušnja je bila absolutno pozitivna,” pravi Marin, ki se zaveda, da begunci ne prinesejo s sabo nobenega premoženja.

Nekaj težav je bilo le s sosedi, pri katerih je čutil nelagodje: “Vsi so gledali malo po strani. Spraševali so, kaj pa je zdaj to. Rekel sem, da so ljudje, tako kot vsi ostali. Razporeditev dobrih, slabih, zoprnih ljudi je v vseh populacijah približno enaka. Obstajajo manjše kulturne razlike, ampak vsaka drugačnost pa res ne more biti vzrok za izključevanje.”

Dr. Matjaž Lunaček je ponudil sobivanje v svojem stanovanju otroku brez staršev iz Afganistana. Izkazalo se je, da je k njemu prišel zelo nadarjen fant, ki je v desetih mesecih opravil osmi in deveti razred osnovne šole, se vpisal na Bežigrajsko gimnazijo, prek poletja opravil vse izpite za prvi letnik in zdaj redno obiskuje drugi letnik gimnazije. V letu bivanja v Sloveniji se je zelo dobro naučil tudi govoriti slovensko.

“Mislim, da bo dolgoročno tako bister fant absolutno pozitivno prispeval k naši kulturi.”

Beguncem ne oddajajo

Govorili smo z dvema družinama, ki so prišle k nam v okviru relokacije iz Grčije. Obe sta imeli zelo veliko težav pri iskanju primernega najemniškega stanovanja. V prvi opisujejo, da jih je, potem ko so izvedeli, da so begunci, zavrnilo kar 35 lastnikov. Tudi na nepremičninski agenciji so dobili odgovor, da ne oddajajo stanovanj beguncem. Druga družina, ki smo jo že spoznali pred več kot letom dni v Logatcu, je stanovanje neuspešno iskala več kot štiri mesece.

Franci Jazbec iz društva Odnos, ki osebam z mednarodno zaščito pomaga pri iskanju primerne namestitve, pravi, da si je družina ogledala številna stanovanja, vendar jih lastniki niso bili pripravljeni sprejeti, ali so bila stanovanja predraga, ali pa so bila neprimerna za bivanje.

Gre samo za pripravljenost sobivanja s tujci, kar je pa lahko tudi priložnost. Mi imamo pozitivne izkušnje, večina izkušenj je pozitivnih. Slovenci in tujci vzpostavijo normalen dialog, se učijo drug od drugega, spletejo dobre odnose, si pomagajo.”

Strah pred drugačnostjo in tujci

Nekateri lastniki se bojijo praktičnih težav, ki bi lahko nastale pri oddajanju stanovanj v najem beguncem. “Te praktične težave je mogoče prebroditi z dialogom, vzajemnim učenjem in izmenjavo informacij. Ne gre vedno za to, da bi bili najemodajalci rasisti in ksenofobi, kar je seveda tudi težava v slovenski družbi.”

Kot opozarja Lunaček, znani ljudje pogosto ustvarjajo sovražno družbeno klimo do beguncev. Prisotni so tudi psihološki mehanizmi. “Ljudje pogosto vzpostavljajo zgodnje otroške obrambne mehanizme, ki v glavnem delujejo po principu projekcije. Vse slabo je nekje zunaj in je označeno z neko drugačnostjo – govori drug jezik, ima drugo vero itn. To je nevarno. Narejen je izrazit razcep. Vse kar je dobro, je v meni, vse kar je slabo, je zunaj, izven mene.”

Razcep in projekcije so opazni tudi znotraj slovenskega prostora:

“Kako Kranjec gleda na Štajerca itn. Že tam se išče razlike, ki ne oplajajo, ampak ločujejo.”

Glede tega, da bi lahko prišlo do hitrih premikov v glavah ljudi, psihoanalitik ni najbolj optimističen, saj bi to zahtevalo resno delo na sebi. “Neprestano ozaveščanje lahko pri tem malo pripomore, ampak tako zgodnjih obrambnih mehanizmov na psihološki ravni se ne da premakniti. To se je oblikovalo v zelo zgodnjem obdobju človekovega življenja in se potem premaknilo v stališča, o katerih ljudje ne postavijo nobenega dvoma.”

Diskriminiranje je prepovedano

Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik opozarja, da pri oddajanju stanovanja v najem velja prepoved diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin, saj to ni stvar zasebnega življenja, ampak tudi plačevanja davkov. Pri tem pa so na trgu zelo različni lastniki stanovanj: “Poznamo tudi lastnike, ki imajo socialno-družbeni čut in v skladu s tem čutom, čeprav se preživljajo z oddajanjem stanovanj, tudi živijo.” Sankcioniranje diskriminacije na najemnem trgu je izjemno težko. Tržni inšpektorat je letos prejel eno tako prijavo in izdal le pisno opozorilo, saj je bil oglas za oddajo le slovenski družini medtem že umaknjen.

Psihoanalitik Matjaž Lunaček, kljub svojemu pesimizmu glede spreminjanja ksenofobnih stališč, sklene:

“Obstaja skrajno pozitivna praksa, ob kateri mogoče lahko komu za malenkost zasveti žarnica v glavi.”