Pred petimi leti se je Špela Gorjanc s petnajstimi kilogrami prtljage odpravila na Novo Zelandijo. Najprej je sortirala kivije, kasneje masirala, danes pa dela v telekomunikacijskem podjetju in lahko voli poslance. Med težavnim prilagajanjem na novo okolje je bila vsak dan prek Skypa povezana z mamo. Razmišljala je, da “bo spakirala in prišla domov”, a so jo domači spodbujali naj vztraja. Zdaj živi v mestu Auckland.
Špela Gorjanc je najprej sortirala kivije, pozneje masirala, danes pa dela v telekomunikacijskem podjetju in lahko voli poslance
Pred petimi leti se je Špela Gorjanc s petnajstimi kilogrami prtljage odpravila na Novo Zelandijo. Potovanje, ki ga je financirala s priložnostnimi deli, se je zavleklo in spremenilo v selitev. Živi v Aucklandu, kjer ima, kot pravi, četrtina gospodinjstev svoje plovilo.
Pravi, da je prvi mesec poslala sto prošenj, dobila pa ni niti enega odgovora. Med težavnim prilagajanjem na novo okolje je bila vsak dan prek Skypa povezana z mamo. Razmišljala je, da “bi spakirala in prišla domov”, a so jo domači spodbujali, naj vztraja.
Pozneje je ugotovila, da te na Novi Zelandiji delodajalci ignorirajo, če nimaš nobenih delovnih izkušenj. “Takoj ko imaš izkušnje, čeprav je to obiranje kivijev ali prostovoljno delo, precej lažje dobiš službo.”
