Ko te izguba bližnjega ne zlomi, ampak okrepi

Predstavljamo štiri zgodbe ljudi, ki so se spopadli z izgubo bližnjega ali samo pričakovanjem te izgube

foto: winterseitler

Kako je smrt mame zaznamovala življenje pustolovca, ki se je prav zaradi nje lotil ekstremnih podvigov, kakršnih se morda sicer nikoli ne bi.

Z Miho Podgornikom se je pogovarjal Aleš Smrekar.

“Moraš delati tisto, kar je v tebi, da se počutiš živega. Raje sem živ nekaj dni manj, kot pa da na polovico životariš.”

Družina, v kateri se je rodila deklica z redko gensko napako, zaradi katere lahko umre vsak hip.

Skupaj so prehodili naporno pot, a so se sprijaznili z usodo in sprejeli novo resničnost. Celotno zgodbo lahko najdete med svežimi podkasti Številke, ki jih pripravlja Slavko Jerič.

“Sašo se realno zaveda, da bo Sofija zaradi svojih težav še vedno umrla hitreje od svojih vrstnikov. Ko se bo to zgodilo, bo za vse zelo težko, saj se je vmes stkala vez, ki je vsak dan močnejša.”

Zgodba filmskega ustvarjalca, ki mu smrt sodelavca in prijatelja ni preprečila, da še bolj zavzeto ne sledi skupaj zastavljenim ciljem.

“Tega človeka se moram držati, ker je vedno delal drznejše projekte.”

“Film smo, tako kot bi želel Jure, posvetili njegovi hčerki Eli.”

Pisateljica, ki se v svojih otroških in mladinskih delih ne izogiba težkih tem, kot je smrt sošolke, izguba enega od staršev, težka bolezen očeta in podobno.

Ima lahko pisanje za ljudi, ki jih je zaznamovala smrt bližnjega, tudi terapevtski učinek?

“Ustvarjanje pomaga preživeti. Ne sme pa pisanje biti terapija, a ko nekaj napišem, mi je lažje.”

“Prej ko se z otrokom pogovarjamo o tem, da smo vsi minljivi, lažje bo prenesel, ko se bo moral s tem spoprijeti.”