Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv. Magister znanosti Uroš Cerkvenik pa se tam ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahko te principe izkoristili za razvoj novih igel za minimalno invazivno kirurgijo.

Kako morski ježki, drevesne žabe in parazitske ose pomagajo pri razvoju medicinskih orodij

Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo, trenutno pa jih zanima oprijem drevesnih žab. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv.

Uroš Cerkvenik po končanem magisteriju zdaj tam dela doktorat na osah, in sicer se ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahko te principe izkoristili za razvoj novih igel za minimalno invazivno kirurgijo.

Preučevanje parazitskih os

Na začetku je ekipa na univerzi želela preučevati večje ose, a ker jih je težje gojiti in imajo njihove ličinke daljši življenjski cikel, so se odločili za drugo vrsto, ki so jo dobili iz Španije. Ose so v laboratoriju pripravili do tega, da so s svojimi leglicami, ki so za primerjavo pri tej vrsti široke približno toliko kot človeški las, vrtale v podlago, v tem primeru nekakšno vrsto gela. Pod tega so skrili ličinke sadnih muh in to njihovo vrtanje posneli s kamerami v treh dimenzijah. Osje vrtanje so znanstveniki preučevali že prej, a ne pri tej specifični vrsti. Prav na Nizozemskem pa so to, na kakšen način vrtajo, tudi prvič posneli. Preučevanje gibanja leglic, kako se premikajo njeni deli in kako se na podlagi tega spreminja smer osjega vrtanja, je bila le začetna raziskava. V nadaljevanju bodo preučevali sile pri vrtanju in to, iz kakšnih materialov so ti vrtalni osji stroji.

Veronika Gnezda