Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Tokratna glosa Marka Radmiloviča o nedavnem referendumu o drugem tiru
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Seveda govorimo o udeležbi. Dvajset odstotkov, ki so se pripeljali po drugem tiru, niso sicer rekordno nizka udeležba – so pa čisto pri dnu. In prav nizka udeležba kvari slovensko referendumsko slavo. Ter onemogoča izbruh resničnih čustev.
Poraženci so tako ali tako zagrenjeni, pa tudi zmagovalci ne kažejo pretiranega veselja. Ob le petinski udeležbi ga je težko. Če poslušamo še vedno razboritega predlagatelja Vilija Kovačiča, ali tradicionalno umirjenega Mira Cerarja, jima referendum ni niti uničil niti polepšal običajne nedelje. Cerar je sicer zmagal in infrastrukturni projekt gre naprej, a zmaga se zdi brez leska.
V te dneve popularni košarkarski primeri: kot bi naši postali evropski prvaki po zmagi nad Srbijo z deset proti osem. In še to le z zadetimi prostimi meti. Ki bi jih metali trinajstodstotno. Še naprej po košarkarsko: Cerarju se je zgodil referendumski Dani Bavec še pred slavnostnim sprejemom.
In kaj je to nedeljo zadržalo volivce doma? Vedno jih nekaj zadrži in krivi so najrazličnejši, po navadi prav neverjetni razlogi. Po navadi vreme. Če je vreme lepo, sprehod v naravi premaga vročo željo po demokratičnem odločanju, ob slabem vremenu pa med koncem tedna tako ali tako nihče ne hodi od doma. Sploh če ni potrebe, kar pa demokracija očitno ni.
Bojimo se, da je bil to nedeljo vzrok še bolj prozaičen … Zaradi podnebnih sprememb in dramatično zamaknjenega in skrajšanega časa vegetacije je bila zadnja septembrska nedelja rezervirana za trgatev. Ne le velike kmetije in vinogradniška podjetja; vsak z desetimi trsi in zidanico je organiziral trgatev. In če upoštevamo znameniti vinogradniški aksiom, ki govori o tem, da ima posestnik z najmanj trtami praviloma največ trgačev na trgatvi, potem je treba le množiti število trt s številom trgačev, pa dobimo samo 20-odstotno udeležbo na referendumu.
Sicer je za demokrata vsaj zaskrbljujoče, če že ne žalostno, da slovenskega volivca bolj skrbi usoda vinskega letnika 2017 kot usoda drugega tira, a ultimativno demokratično načelo govori ob pravici do odločanja tudi o pravici do neodločanja.
A nekaj je še bolj zanimivo. Udeležba oziroma neudeležba na referendumu, ki je sramotna ne le za predlagatelja, temveč vsaj malo za celotno politiko, takoj postane žeton na besno se vrteči politični ruleti. Opazovalca, ki sicer nima nekega posebnega veselja do železnice in polaganja tirov po Krasu, najbolj zmede dejstvo, da politika nenadoma ugotavlja, kako je vprašanje prezapleteno, da bi bilo dano v presojo ljudstvu. Da to trdi politični pol, ki je “držal svečo” referendumu, je le prvi del absurda. Še bolj absurdna pa je izpeljava, ki sledi … Namreč da ljudje o zakonu, zdaj ko je sprejet, ne moremo odločati! Čeprav so ga pred kratkim odobrili poslanci, ki so izvoljeni predstavniki prav tega ljudstva. Se pravi: mi o tem ne zmoremo presojati, če bi pa kdorkoli izmed nas prestopil parlamentarni prag, bi ga obsvetlila infrastrukturna milost in mu že na poti skozi avlo namenila vedenje o pasteh kraških tal, vrtanju tunelov in dogovarjanju z Madžari za puf.
Ravno zato so referendumska vprašanja tako bipolarna. Z nekaj izjemami nas vedno vprašujejo ali o minornem, ali o bizarnem, ali o kvadraturi kroga. Skoraj praviloma pa vprašujejo o stvareh, o katerih državljani nimamo mnenja. Vsaj ne relevantnega. Po drugi strani pa nas ne vprašujejo o stvareh, o katerih državljani mnenje, čeprav tudi redko relevantno, imamo.
Pa s tem ne osiramo zdaj že ponarodelega prelaganja odgovornosti z oblasti na ljudstvo, temveč osiramo dejstvo, da demokratične ustanove nimajo izdelanega mnenja o samih sebi, glede na predlagatelje pa tudi državljani nimamo izdelanega mnenja o demokratičnih ustanovah. Se pravi, o tem, kdo in kaj so in čemu so namenjene …
Referendumi kažejo, da vzvodov odločanja in upravljanja ne mi ne naši izbrani predstavniki nismo zares ponotranjili. Zato porazna in nerodno nizka referendumska udeležba v resnici ne pomeni mnenjske kategorije, niti ne tihega protesta, niti ne naveličanosti ljudstva … gre izključno za izložbeno okno slovenske družbe in slovenske politike. Je pa res, da je težnja, da bi za neudeležbo okrivili tiste, ki niso prišli, smešna. Referendum ni šolski pouk; torej odsotnost ni krivda povabljenega, temveč odgovornost vabečega.
