Lubadar je ekonomski, ne biološki problem

Biolog dr. Andraž Čarni o gozdnih strahovih, starih drevesih, fenomenu slovenskih gozdov na seznamu Unesca in o najbolj negativnem liku - lubadarju

foto: B. Kocjan

Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pa pravi, da je strah največkrat brez podlage. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma rade skrijejo pred človekom.

Zadnja leta je sicer najbolj negativen slovenski gozdni lik lubadar. Njegova razširjenost je predvsem zaradi šibkih zim v nižinskih smrekovih gozdovih popolnoma naravna.

“Smreke smo pospeševali v nižinskih gozdovih, zaradi toplih zim jih zdaj narava izriva. Vrača se bukev. Pojav lubadarja ne vidim zelo kritično, sploh ne z biološkega vidika, seveda pa je ekonomski problem.”

V gozdovih so seveda tudi številne druge zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine: “Pragozd je na Kočevskem ohranjen zato, ker so na območju zelo pozno zgradili železnico in ni bilo zgodnjih izsekavanj.”

Dr. Čarni je tudi odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti.

“Ljudje se lahko identificiramo z gozdnatostjo. Naši gozdovi so zame najbolj očarljivi na svetu. Uspelo nam jih je ohraniti in spromovirati vse do Unesca.”

Dr. Čarni s komisijo Unesca v slovenskih gozdovih

foto: B. Kocjan