O hipohondriji se moramo pogovarjati!

Kje je meja med pregovorno in bolezensko hipohondrijo? Odgovarja doktorica psihologije Polona Fister

foto: Lassi Kurkijärvi

Ambulanta 202 izjemoma o zdravih ljudeh, ki imajo bolezenski strah pred boleznijo! Doktorica psihologije Polona Fister opozarja, da o duševnih motjah še vedno premalo govorimo, čeprav niso več tabu: “Določene oznake nepravilno uporabljamo. Hipohonder je vsakdanja oznaka, ker je zdravje nekaj, s čimer se veliko ukvarjamo.”

Razlag za nastanek hipohondrije je več, pogosto se znaki kažejo že v zelo zgodnjem obdobju: “Prihaja do diskrepanc med nego dojenčka in podporo mame. Če mama teh potreb ne zadovolji dovolj hitro ali dovolj pogosto, otrok lahko čuti fizično bolečino.” Hipohondri so tudi ljudje, ki so podhranjeni na področju pozornosti: “Ta razlaga je tudi med ljudmi najbolj sprejeta, a je zato mejo med nagnjenostjo in dejansko hipohondrijo težje določiti.”

Hipohondri se obesijo na običajne spremembe v našem telesu. Okrog njih naredijo kompletno zgodbo in iščejo pomoč pri zdravniku, namesto pri psihologu ali psihiatru. Tako se vrtijo v začaranem krogu in velikokrat sami priznajo, da so pod velikim psihičnim pritiskom. Kakovost življenja hipohondra je močno znižana!

Hipohondrija je vseprisotna, sodobni način življenja zaradi skrbi za zdravje in spleta hipohodrijo še spodbuja. Ozdravljeni hipohondri obstajajo, pri zdravljenju pogosto sodelujeta zdravnik in psihoterapevt.