Šmarna gora in odbojkarji

Slovenija ne bo imela iz leta v leto reprezentance, ki bi se lahko prebila med dobitnike medalj na velikih tekmovanjih, zato je treba izkoristiti vsako priložnost

Preden sem se včeraj odpravila v dvorano Tauron, sem na spletni strani našega multimedijskega centra prebrala vest, da ob vznožju Šmarne gore lomasti medvedka z mladičema. Ker Šmarna gora v povezavi s slovenskim ekipnim športom ne zbuja prijetnih asociacij, sem na članek hitro pozabila. Pa se je spet prikradel v vidno območje, ko se nisem mogla upreti skušnjavi in sem prebrala nekaj komentarjev pod novico o slovenskem porazu proti Bolgarom. Ja, spletni selektorji imajo prav, želje po zmagi včeraj res ni bilo opaziti. A nespoštljiv odnos do športnikov in trenerjev, ki veje iz spletnih komentarjev, je nedopusten.

Samo spomnim: tudi pred dvema letoma so Slovenci v skupini zmagali le enkrat. In letos imajo še vse možnost, da se vmešajo v boj za medalje. Ja, zelo so si otežili pot. Namesto s Finci bodo jutri igrali s Poljaki. Težko bo. In tudi če se bodo poslovili še pred četrtfinalom, to ne bo razlog za pljuvanje. Letos so izpolnili že dva pomembna cilja. Bo pa to velika zamujena priložnost … Slovenija ne bo imela iz leta v leto reprezentance, ki bi se lahko prebila med dobitnike medalj na velikih tekmovanjih, zato je treba izkoristiti vsako priložnost. Tega se zaveda tudi selektor Slobodan Kovač, ki želi, da bi igralci bolj verjeli v svoje sposobnosti, in zahteva, da se bolj odločno borijo, ko igrajo v dresu z državnim grbom.

“Kot sočno in v svojem slogu dodaja Kovač: ga jezi, da je on bolj Slovenec, da bolj verjame v Slovenijo kot odbojkarji.”

Že jutri bodo imeli odbojkarji v nabito polni dvorani pred glasnimi poljskimi navijači priložnost dokazati, da verjamejo vase. In če bodo zmagali, se bodo vsaj za kak dan rešili spletnih pametovanj, selektorjevih sočnih komentarjev pa najbrž ne. Tole naj bi bila nova mantra za vsakega odbojkarja: “Tu sem, ker sem dober, ker hočem, in konec zgodbe.”