Nekateri večkrat v življenju delajo vozniški izpit, jaz sem se pa večkrat naučil hoditi

Matej Kolmanič je v dobrem letu šel od priklenjenosti na voziček do izgube 60 kilogramov in osvojitve prvega dvatisočaka

Matej Kolmanič

foto: Osebni arhiv

Za Matejem Kolmaničem je dobrega četrt stoletja bolečin, številnih operacij, po katerih se je vsakič znova učil hoditi, in številnih rehabilitacij, a tudi navdušujoče preobrazbe, med katero je skoraj prepolovil svojo težo in se od negibnosti v invalidskem vozičku premaknil do nizanja vzponov v visokogorju.

Pravi, da kot otrok “to sprejmeš kot del svojega življenja, ker drugega ne poznaš”. Ko je prišel v puberteto, je začel pogrešati razgibanost življenja, ki ga je videl pri vrstnikih. “Najtežje je bilo sprejeti to, da ko so drugi hodili na izlete ali zabave, sem bil doma. Predvsem zaradi gibalne oviranosti, ker sem se hitro utrudil.” V mladosti so ga precej stigmatizirali, česar sovrstnikom ne zameri, ampak je to razumel kot del odraščanja.

Zdravstvene težave so kljub podpori domačih začele terjati svoj davek. “Nabiranje kilogramov je bil stranski učinek vsega skupaj. Če se človek težko giba in je omejen na štiri stene in kratke poti do šole in nazaj, se slej ko prej pojavi dolgčas. Takrat je najlažje odpreti hladilnik.” Prišel je do 134 kilogramov in na rob depresije. “Po osmi operaciji pa se je zgodil preobrat. Zaradi res požrtvovalnega in odličnega osebja ortopedske klinike UKC Ljubljana sem se lahko postavil na noge. Volja se mi je povečala za 300 odstotkov.” Začel se je gibati in s svojo težo je dojel, da kaj več kot na Rožnik ne bo zmogel. “Začel sem pridobivati mišično maso, si začel urejati prehrano in s časom začel normalno hodit v hribe ter izvajati prilagojen program fitnesa.”

“Prvi dvatisočak, ki sem ga dosegel, je bil Viševnik nad Pokljuko, in to je bila čudovita prelomnica v mojem življenju. Leto pozneje sem stal na Triglavu.”