Sašo Golob iz Slovenske Bistrice je za multiplo sklerozo zbolel pred sedmimi leti. Napoved poteka njegove bolezni je bila zelo črnogleda; ali ji je zagon vzela sogovornikova volja ali kateri drugi dejavnik, ni mogoče trditi, dejstvo pa je, da ima multipla skleroza veliko različnih obrazov in da se bolniki na zdravljenje odzivajo različno. Vsekakor je bolezen v sogovornikovo življenje vnesla nove razsežnosti. Začel je pisati knjigo, odpovedal se ni niti glasbenemu udejstvovanju.
Kako živeti z multiplo sklerozo? Predvsem z obilico humorja, pozitivnosti in kar se da dejavnim življenjem.
Sašo Golob iz Slovenske Bistrice je za multiplo sklerozo zbolel pred sedmimi leti. Napoved poteka njegove bolezni je bila zelo črnogleda; ali ji je zagon vzela sogovornikova volja ali kateri drugi dejavnik, ni mogoče trditi, dejstvo pa je, da ima multipla skleroza veliko različnih obrazov in da se bolniki na zdravljenje odzivajo različno. Vsekakor je bolezen v sogovornikovo življenje vnesla nove razsežnosti.
“Po izbruhu multiple skleroze in ohromljeni roki, ki mi je preprečevala udejstvovanje z glasbo, so moje velike ljubezni postali tek, plavanje in gorništvo.”
Na srečo se mu je zdravstveno stanje izboljšalo, tako da danes lahko spet igra s svojo glasbeno skupino Zebra. Uspešen boj z boleznijo pripisuje tudi obilici humorja, saj mu tista začetna tragičnost ni pomagala.
“Ko te življenje postavi pred dejstvo, se moraš odločiti, ali se boš vdal in obupal ali se boš boril in zmagal.”
Kljub vsemu si Sašo ne zatiska oči in priznava, da ima bolezen tudi temnejše plati. “Pozitivne stvari skušaš poudariti, vendar moramo govoriti tudi o mračnih plateh, saj le tako lahko izpeljemo močno poanto.” Po odličnem odzivu na članek o svoji bolezni, ki ga je objavil Večer, je dobil povabilo za pisanje prvenca. Izziv je sprejel z odprtimi rokami, knjiga pa naj bi bila napisana do konca leta.
Knjiga pa ni edini način, s katerim skuša Sašo o bolezni ozaveščati širšo javnost, saj kot dejavni prostovoljec sodeluje v društvu za promocijo dobrodelnosti Humanitarček. Tako pomaga tudi bolnikom, saj poznavanje bolezni zelo olajša tisto prvo stopnjo, ko se je z diagnozo treba sprijazniti.
“To je moje sporočilo tako v knjigi kot v društvu Humanitarček. Seveda se da z boleznijo odlično živeti, celo vrhunsko.”
