NLB usodo nekaj tisoč dolžnikov prepustila izterjevalcem

Kupec dobil 80-odstotni popust za terjatve. Koliko državljanov bo zato izgubilo dom?

foto: Srdjan Zivulovic/Bobo

104 milijone evrov bruto problematičnih terjatev do fizičnih oseb je julija lani prodala NLB, s čimer je banka, kot so takrat sporočili javnosti, “pomembno znižala obseg problematičnih terjatev”. Kaj to dejansko pomeni, pa je kmalu spoznalo nekaj tisoč komitentov, ki svojih kreditov niso zmogli redno plačevati in katerih usoda je zdaj povsem v rokah švicarskega kupca DDM holding oziroma njihovih pooblaščenih izterjevalcev iz Slovenije. Tudi zato je zgodba o skoraj leto starem bančnem poslu še kako aktualna tudi danes.

Predstavniki NLB niti leto pozneje ne želijo povedati, zakaj so dobrih 100 milijonov vreden sveženj švicarskemu DDM holdingu prodali z 80-odstotnim popustom, za le 17 milijonov evrov. Čeprav so podatke nekajkrat objavili tudi novinarji v časniku Delo, jih pristojni nikoli niso demantirali.

Najbrž tudi zato ne, ker jih javno objavlja kupec. Na svoji spletni strani je DDM holding že ob nakupu objavil, da so sklenili dober posel, saj so 94 milijonov vreden obseg slabih kreditov in drugih dolgov kupili za 17 milijonov evrov. Strokovnjaki domnevajo, da je v paketu še 10 milijonov terjatev NLB leasinga. Pomenljiv pri tem je prav tako javno dostopen podatek, da so za 11 milijonov, potrebnih za nakup, izdali enoletne obveznice s 13-odstotno obrestno mero, o kateri trdijo, da bo v tem času poplačana. In kot kaže, je bil posel res dober: v njihovem zadnjem četrtletnem poročilu že piše, da so do konca marca, torej v dobrih osmih mesecih od odkupa dolgov, poplačali dobrih 13 milijonov evrov.

S silovitostjo, s katero pooblaščeni slovenski izterjevalci v imenu podjetja DDM holding oziroma njegove slovenske podružnice DDM Invest VII AG izterjujejo dolgove slovenskih dolžnikov, poznavalci ocenjujejo, da bo celoten strošek najbrž poplačan že letos.

Kar je za bančnike le biznis, je za dolžnike življenjska prelomnica

Kar je za bančnike le biznis kot običajno in loščenje bilanc, je za ljudi, katerih usode so ujete v ta odprodani paket, življenjska prelomnica. Naša sogovornica v strahu pred izgubo doma in pred močjo, ki jo izvršitelji imajo nad usodo njene družine, ostaja anonimna. Skupaj z možem je stanovanjski kredit pri NLB najela leta 2009, ko sta imela razmeroma visoki in stabilni plači. Banki, katere komitenta sta bila vse življenje sama večina njunih sorodniki, sta povsem zaupala:

Z lahkoto sva odplačevala dve leti in pol. Po nenadni izgubi obeh služb sva sicer vseskozi vplačevala zneske, a ta plačila niso bila konsistentna, saj sva z banko vseskozi v stikih in sva jo obvestila, da zaradi projektnega dela ne moreva plačevati vsega vsak mesec, lahko pa z manjšo zamudo poplačujeva za nazaj.

Sogovornica pravi, da jima banka nikoli, ko sta jo obveščala o težavah, ni ponudila nobenih alternativnih možnosti za rešitev finančnih težav: “Banka sama od sebe nič. Midva pa sva prosila za moratorij, ker nisva vedela, kako se bo najin položaj zavlekel. A so nam kar po telefonu sporočili, da ne bo odobreno, nič nisva dobila pisno. Prosila sva jih za reprogram, a so naju tudi kar po telefonu odslovili. Tu ni bilo nobenih komisij, ničesar, samo kratek ne po telefonu.

Ob mesečnem obroku 900 evrov sta v štirih letih zaostajala s plačilom 4 tisočakov

Edini osebni sestanek, ki so ga imeli, je bil tisti ob sklenitvi pogodbe, ko so jim pojasnili ostre pogoje, a tudi, da se bo v primeru začasne plačilne nesposobnosti zagotovo vse dalo urediti. Tudi to je prispevalo k temu, da se nista nemudoma odzvala na vsak tipski pisni opomin, priznava sogovornica, saj sta bila prepričana, da sicer ne redna, a vseskozi nakazana poplačila zadostujejo za izkazan resen odnos. Sploh, ker sta banko obveščala o finančni stiski, v kateri so se znašli in ker se je v štirih letih nerednega plačevanja ob skupno skoraj 900 evrih mesečnih obrokov nabralo le za skupno dobre 4 tisočake zamud. Očitkov o nesodelovanju z bančne strani ni bilo:

Z banke nam niso nikoli sporočili, da bi se dalo kaj več urediti, če bi se odzivali in plačevali drugače. Vseskozi smo bili v stiku in tudi dolg 4 tisočake v 4 letih čez palec pomeni, da sva za ves ta čas dolgovala nekaj manj kot pet obrokov.

Nov lastnik s povsem nerealnimi predlogi za poplačilo

Po štirih letih, v katerih banka po navedbah sogovornice ni dajala pripomb na tako plačevanje, je jeseni 2015 banka poslala pisni, zadnji opomin pred tožbo, v katerem piše, da ji dolgujeta slaba dva tisočaka in pol. Naslednji dokument, ki je kljub rednim plačilom sledil čez dobra dva meseca, je od njiju že zahteval poplačilo celotnega preostanka dolga, čeprav od NLB pisne odpovedi pogodbe nikoli nista dobila, trdi sogovornica.

To je bil tudi zadnji pisni stik banke z njo in njenim možem: čeprav sta od opomina jeseni 2015 celotno leto plačevala vse mesečne obveznosti v rednem roku, je naslednji dokument jeseni 2016 že prispel od novega lastnika dolga.

In izkazalo se je, da je kljub celoletnemu plačevanju vplačanega zneska banka ni upoštevala in je dolg še višji, kot je bil zapisan na zadnjem obvestilu banke. Nov upnik je hkrati poslal tudi pisno ponudbo za vračilo dolga. “Dali so nam tri možnosti: poplačilo celotnega zneska s kreditom, čeprav imava seveda zaradi tega dolga slabo sisbon boniteto in sva kreditno nezanimiva za druge banke. Druga možnost je bila, da nam oni prodajo hišo, in tretja, da celoten dolg poplačava v pol leta. To so surrealne opcije.” Ponudili pa so jima tudi možnost, da če dolg v celoti poplačata takoj, lahko na 80 tisočakov dobita 30 odstotkov popusta.

Ker zakoncema kljub zdaj znova rednim dohodkom nobena banka ne želi odobriti kredita, s katerim bi lahko poplačala ta dolg in ga nato tej banki vračala v mesečnih obrokih, je usoda te družine z dvema majhnima otrokoma povsem odvisna od upnika. Ta je že vložil izvršbo na sodišče, kar pomeni, da se njihov dom zelo hitro lahko znajde na dražbi.

Je v podobnem položaju celo več kot 8000 dolžnikov?

In prav zaradi takih zgodb je problematičnost odprodaje vsaj okoli 100-milijonskega svežnja dolgov fizičnih oseb pomembna zgodba še eno leto po prodaji.

Še vedno je povsem nejasno, kakšno vrsto dolgov so prodali in koliko kreditojemalcev – ali drugih dolžnikov – je lani zamenjalo upnika. Po neuradnih informacijah bi lahko šlo za 8000, morda celo do 10.000 dolžnikov, med njimi pa neznano število tistih s hipotekarnimi krediti za nakup doma. In ti so najranljivejši.

In zakaj se je banka odločila za prodajo tega svežnja slabih terjatev?

Uradnih pojasnil banka zaradi poslovne skrivnosti ne želi razkriti. A dejstvo je, da vsaka banka lahko povsem legitimno prodaja terjatve, za katere oceni, da jih bo sama težko vnovčila. Proda jih lahko po kakršni koli ceni, ki jo kot smotrno določi uprava in se z njo strinja nadzorni svet. NLB je podoben posel, le da z 800-milijonskimi terjatvami do pravnih oseb, sklenila nekaj mesecev pred svežnjem terjatev do fizičnih oseb, o katerih govorimo danes. Takrat je poslanec Janko Veber vložil ovadbo, ki – po njegovem zatrjevanju – delno zajema tudi že omenjene dolgove fizičnih oseb.

Uraden podatek je, da je odločitev o več kot 80-odstotnem popustu na sveženj slabih terjatev sprejela uprava pod vodstvom Blaža Brodnjaka in jo je očitno potrdil tudi nadzorni odbor s predsednikom Primožem Karpetom. Šlo naj bi za enkratno potezo, ki je ne nameravajo več ponoviti. V njem pa naj bi bile le zakonito odpovedane pogodbe, o čemer so bili po navedbah NLB komitenti pravočasno obveščeni.

Tudi druge banke so paketno prodajale dolgove fizičnih dolžnikov

NLB pri prodaji terjatev tudi do fizičnih oseb seveda ni izjema. Kakšna je sicer praksa slovenskih bank pri izterjavi zamujenih ali neodplačanih obrokov hipotekarnih posojil za nepremičnine?

Najprej naj bi, kot so v neformalnem pogovoru zagotovili bankirji, posojilojemalca s hipotekarnim posojilom za nepremičnino, ki zamuja z obrokom, pozvali k pogovoru, v katerem naj bi našli skupno rešitev. In kakšna naj bi bila ta rešitev? Običajno gre za moratorij na odplačevanje ali razdelitev obrokov posojila na daljše obdobje. Da se zadeva reši hitreje, pa k odplačevanju pritegnejo še kakšnega soplačnika, poroka ali zastavitelja. Ob tem naj bi upoštevali tudi prihodke in odhodke posojilojemalca, njegovo premoženjsko stanje in morebitne druge finančne prilive. Kakor koli, če iskanje rešitve ni uspešno, sledi pisni poziv banke k poplačilu obroka, najmanj dvakrat in nato odstop od pogodbe.

In kaj se zatem zgodi s terjatvijo oziroma neplačanim posojilom? Terjatev odprodajo enemu izmed številnih podjetij za izterjavo. Medtem ko so NLB, Unicredit in nekdanja Hypo banka po naših informacijah terjatve problematičnih stanovanjskih posojil odprodajale kar v svežnjih, naj bi druge banke podjetjem za izterjavo prodajale samo posamična posojila. Ta praksa je najbolj živela med krizo, ko so ljudje izgubljali službe in s tem možnost za odplačevanje posojil. Letos, ko smo priča gospodarskemu okrevanju, pa v večini bank podjetjem za izterjavo niso odprodali niti enega posojila.

In zakaj se banke sploh želijo znebiti takšnih problematičnih ali morebitno problematičnih posojil? Glede na to, da morajo za vsako takšno posojilo oblikovati rezervacijo, si z odprodajo tega izboljšajo bilanco in kapitalsko ustreznost. Stanovanjska posojila sicer bankirji opisujejo kot nekakšen drobnjakarski posel, v katerem je možnost osebnega stečaja posojilojemalca, ki zamuja z več kot tremi obroki, razmeroma velika. Izjema so seveda posojila, zavarovana s hipoteko jamstvi ali poroštvi. In glede na to, da so fizične osebe po večini nezavarovane, je 80-odstotni popust, po katerem je NLB odprodala sveženj terjatev švicarskemu podjetju DDM holding, kot pravijo sogovorniki, ki ne želijo biti imenovani, pričakovana cena. Velika verjetnost je namreč, da bo šel posojilojemalec v osebni stečaj, zato 80-odstotni diskont ni previsok. Alternativa za banko ob osebnem stečaju je namreč nič. Sogovorniki pa ob tem še opozarjajo, da so v svežnju vedno zelo različna posojila tako po kakovosti, zavarovanju kot po strukturi. Zato je za zunanjega opazovalca tako rekoč nemogoče oceniti, ali je bila cena s kar 80-odstotnim popustom ustrezna ali pa bi za sveženj lahko iztržili več.

Zakonodaja že pri tretjem neplačanem obroku daje proste roke upniku

Čeprav imajo banke nedvomno tudi težave z izterjavo dolgov fizičnih oseb, pa je dejstvo, da je, sploh pri hipotekarnih kreditih, najemnik kredita v precej podrejenem položaju.

Tudi lani jeseni sprejet nov Zakon o potrošniških kreditih namreč omogoča, da banka pogodbo o najemu prekine že, če kreditojemalec ne plača dveh zaporednih obrokov kredita in jih skupaj z zamudnimi obrestmi ne poplača še 15 dni po pisnem opominu. V pravilih številnih bank je sicer zapisano, da banke lahko ponudijo nekatere možnosti, kot sta reprogram ali moratorij, vendar pa po zakonu tega niso dolžne storiti.

 Od prekinitve pogodbe naprej je usoda dolžnikovega kredita povsem v rokah banke, ki ima povsem legitimno pravico, da lahko dolg proda po kakršni koli ceni.

NLB je to storila: pri tistih kreditojemalcih, ki svojih terjatev niso mogli ali hoteli poplačati in pri katerih je po navedbah storila vse, da bi skupaj z njimi našla rešitev za poplačilo, je od pogodb odstopila in dolg prodala švicarskemu podjetju. Bilance banke so bile tako pred načrtovano prodajo videti veliko privlačnejše za morebitne kupce.

Ali je to glavni razlog, da se je banka po desetletjih tradicionalno prijaznejšega odnosa do svojih dolžnikov in nerednih plačnikov odločila za tako drastičen ukrep, ne vemo, ker banka pojasnil o poslu ne daje. Je pa dejstvo, da bi jim tudi večje razumevanje do državljanov, ki so posredno tudi solastniki banke, ne bi moglo silovito zmanjšati ne ugleda ne tržne cene: delež slabih terjatev fizičnih oseb v banki je namreč z bančnega vidika skorajda zanemarljiv.

Smo te dolgove plačali že z dokapitalizacijo NLB?

Ker uradnih podatkov ni, lahko ponovimo le neuradne, in sicer da je v svežnju zajetih morda 8000, morda pa tudi do 10.000 transakcij, prav tako po neuradnih podatkih po večini stanovanjskih kreditov. Če gre res za zdavnaj zapadle in popolnoma neizterljive dolgove, kot kažejo namigi iz največje državne banke, potem to pomeni, da smo jih davkoplačevalci z dokapitalizacijo iz javnih sredstev zagotovo vsaj delno že poplačali. Prav tako ni jasno, zakaj banka vsaj tistih dolgov, pri katerih je šlo za edine nepremičnine in zelo verjetno povzročajo izgubo doma, kreditojemalca ni raje prodala slovenski slabi banki, ustanovljeni za zgrešene bančne naložbe.

Za komentar smo poleg NLB in njenega nadzornega sveta prosili tudi Slovenski državni holding, SDH, kot lastnika, a brez predhodnih javnih pojasnil NLB sami ne želijo dajati izjav. Na ministrstvu za finance, ki je sodelovalo pri dokapitalizaciji bank, zdaj pravijo, da:

To je samo poslovna odločitev banke. Ministrstvo za finance ne more in ne sme presojati pravilnosti poslovnih odločitev bank. Ne more, ker nam niso poznane okoliščine, zaradi katerih se je banka odločila za prodajo, in ne sme, ker je banka samostojen pravni subjekt, ki sam odloča o svojih dnevnih poslih. Samo dejstvo, da je bila banka sanirana z državnim denarjem in da je država njen delničar, ne spremeni dejstva, da je banka samostojna pravna oseba, katere interesi niso enaki interesom države.

Odločitve ne komentirajo niti pri Banki Slovenije, prav tako ne na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer so odgovorni za varstvo potrošnikov ob najemanju kreditov. Paketne prodaje iz leta 2016 niso želeli komentirati niti v parlamentarni komisiji, ki zdaj že preiskuje nastanek bančne luknje v NLB, saj ta paketna prodajna poteza ne sodi v časovni termin, o katerem teče preiskava. Se pa problemov zavedajo, ker jih nanje opozarjajo tudi državljani.

Odpoved pogodbe tudi za dolg manj kot treh tisočakov v devetih letih

Ob vseh neznankah je nekaj gotovo: odstop banke od kreditne pogodbe že po tretjem neplačanem obroku je zakonit in prodaja takih terjatev je zakonita. Kar se je zgodilo več tisoč ljudem, zakonodaja naše države povsem podpira. In temu problemu bomo zagotovo namenili posebno oddajo.

A če ostanemo pri paketni prodaji terjatev NLB: čeprav banka poudarja, da je pri vsakem dolžniku naredila vse, kar je lahko, preden se je odločila za odpoved pogodbe in je neuradno paketno prodala le popolnoma neizterljive dolgove, naši primeri, poleg že predstavljenega, kažejo tudi drugačno podobo.

V uredništvu hranimo dokumente družine, ki se jim je v devetih letih najema kredita zaradi izgube zaposlitve in nenadne invalidnosti enega od staršev nabralo skupno za nekaj več kot dva tisočaka neplačanega dolga. Banka je nato kljub pojasnilom stranke o stiski pogodbo povsem zakonito odpovedala, ko niso plačali nekaj zaporednih neplačanih obrokov. Ne glede na to, da dolg v absolutnih zneskih ni dosegal niti pet odstotkov osnovnega najetega dolga. Njihov dolg je zdaj last švicarskega podjetja, izvršba nad stanovanjem pa že teče.

Gre za dom petčlanske družine s tremi nepreskrbljenimi otroki.

Po petih letih plačevanja dolg višji kot ob najemu kredita

O tem, da je imela banka bore malo razumevanja za težave in da je prodajala tudi povsem izterljive dolgove, priča tudi naslednji sogovornik, ki je pet let brez zamud odplačeval visok kredit v švicarskih frankih.

Kredit v švicarskih frankih smo najeli leta 2007 in ga več kot dve leti in pol redno plačevali. Banko smo večkrat prosili za konverzijo v evre, a brez uspeha. Zaradi rasti franka dolga kmalu nismo bili več sposobni plačevati. Banka je kmalu odstopila od pogodbe in nas pozvala, da moramo nemudoma v enkratnem obroku poravnati ves kredit, vključno s stroški in zamudnimi obrestmi na glavnico. Ta pa je bila na dan odpovedi pogodbe višja kot na dan, ko smo kredit najeli, čeprav smo dolgove pet let redno odplačevali!”

“Neizterljiv dolg” v celoti poravnan z dražbo tik pred prodajo NLB

Nikoli, trdi sogovornik, se banka ni bila pripravljena pogovarjati ne o konverziji ne o reprogramu kredita ne o moratoriju nanj. Približno tri mesece po odpovedi pogodbe je NLB že vložila izvršbo na sodišče, njegov ugovor pa ne na prvi ne na drugi stopnji ni uspel: »Po pritožbi na cenitev so potem izvedli prvo dražbo, ki je bila neuspešna. Preden so izvedli drugo, sem jim ponudil, naj moj dolg v celoti kupi znanec, ki bi mu pozneje odplačevali kredit po njegovih pogojih. A so me v pravni službi zavrnili, da te hiše ne morem kupiti, ker da je prepozno za kaj takega. Hiša je bila nato na dražbi prodana. Dva dneva po prodaji smo dobili obvestilo NLB, da je naš dolg prodan nekemu švicarskemu skladu.”

Čeprav je bila s prodajo poplačana ne samo celotna terjatev z vsemi zamudnimi obrestmi vred, je nekaj tisočakov družini še ostalo. Pomeni, da terjatev nikakor ni bila ne zelo stara ne neizterljiva, kar naj bi bil argument za ceneno prodajo dolga novim švicarskim upnikom.

Mislim, da je to več kot svinjarija. Da si to sploh upa privoščiti banka, ki smo jo davkoplačevalci že od osamosvojitve naprej vseskozi financirali in v katere bilance osebno ne verjamem, šla tako dobro zavarovano in donosno terjatev nekomu prodati?

Zakaj dolga niso prodali slabi banki?

Sogovornik pravi, da je njegova osebna sreča v nesreči bila dvojnega značaja: prvič, da je na dražbi dosežen izkupiček poplačal vse terjatve, kar se številnim, ki so kredit najeli v švicarskih frankih, ni zgodilo in so še po izgubi doma ostali bančni dolžniki. In drugič, da je njegovo to osebno tragedijo družina zmogla prebroditi in ni razpadla. Številni, ki so se znašli v podobnem položaju, pritiska niso zdržali: nekaj dolžnikov, pravi sogovornik, naj bi zaradi brezizhodnosti končalo svoje življenje. Zato meni, da to nikakor ni le še en samoumeven in sprejemljiv bančni posel:

Zato smo ustanovili slabo banko in jo plačali. In če bi že kdo imel pravico to kupiti, bi jo imeli državljani skozi to banko in bi ta banka ustvarila dobiček! Ker pa je NLB dala 80-odstotni popust za to terjatev, menim, da bi morala NLB razkriti, kakšen portfelj je bil prodan, in prodajo upravičiti! Glede na to, kakšen je bil moj portfelj, to nikakor ni mogla biti upravičena prodaja!”

Za koga je prodaja upnikom ugodna rešitev?

Skupni imenovalci vseh treh primerov, ki smo jih navedli, so, da je šlo za kredite, pri katerih je bila pogodba odpovedana največ leto pred prodajo terjatve, da je šlo za kredite s hipoteko, ki je po Zakonu o izvršbi in zavarovanju razmeroma lahko vnovčljiva, da je šlo za družine, ki so bile do dolga vse prej kot ravnodušne, saj so se zavedale, da mu sledi izguba doma in torej niso poravnale le tistih dolgov, ki jih res niso zmogle, in tretjič, da jim prodaja dolga novemu upniku ni prinesla olajšanja. Bančniki, ki popustov in odpustkov za dolgove ne smejo dajati, namreč radi namignejo, da je prodaja novemu upniku zanje pravzaprav ugodnost, se je z njimi mogoče dogovoriti za popuste.

A to velja le za tiste, ki so dolg nenadoma sposobni v celoti poravnati v rekordnem roku. Reprogramov, moratorijev ali novih pogodb pa – tako kot bi banka lahko – po zakonu ne morejo dajati.

Kreditojemalci v švicarskih frankih so najbolj prizadeti

Kreditojemalci v švicarskih frankih, kot je bil naš sogovornik, pa so sploh posebna skupina, ki je najbolj intenzivno zapadla v dolgove. Zaradi molka banke tudi tukaj ni jasno, koliko kreditov, najetih v švicarskih frankih, je v svežnju, ki ga je z 80-odstotnim popustom prodala švicarski družbi DDM holding. A to so ljudje, ki so ne le dobili novega kupca in s tem izjemno kratke roke za poplačilo dolga, pač pa jim je dolg ob spremembi tečaja tako eksplozivno narastel, da so številni po letih plačevanja dolžni bistveno več, kot so kredita dobili.

Znan je primer, o katerem bo v kratkem v reviziji odločalo tudi vrhovno sodišče: kreditojemalec je najel kredit. Po dobrih osmih letih rednega plačevanja je odplačal že 80.000 evrov, a jih je bil banki na dan vložitve tožbe še vedno dolžan 233.000.

To ni več le bančno, pač pa politično in socialno vprašanje!

Kakih 1500 od domnevnih 16.000 kreditojemalcev išče pravico tudi ob pomoči združenja frank. Vloženih je že približno 80 tožb, na višjem sodišču sta bili dve zavrnjeni, za obe sta bili vloženi reviziji, kar pomeni, da bo o teh razsojalo vrhovno sodišče. In prav v odločitvi, ki jo bo moralo sprejeti vrhovno sodišče, vidi dr. Boštjan M. Zupančič kanček možnosti, da bi se more plačevanja rešili vsaj tisti iz prodanega paketa NLB, ki so imeli kredite v švicarskih frankih.

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, Specialist za ustavno pravo in pravo človekovih pravic, ki je skupaj z nekdanjim ustavnim pravnikom in profesorjem prava dr. Cirilom Ribičičem za Inštitut za ustavno pravo pripravil mnenje o problemu kreditov v švicarskih frankih, poudarja, da institut prodaje terjatev obstaja tisočletja in ni sporen: zato da je, ko gre za tako masoven obseg prodaje dokapitalizirane banke s takim popustom, to predvsem kazenskopravno vprašanje.

Pravno formalno bi, če bi šlo za posamične primere, to bilo še sprejemljivo. Če pa se to masovno dogaja banki, ki je že bila dokapitalizirana z državnim denarjem, pa je druga zgodba. Prodaja z 80-odstotnim diskontom pri taki banki, ki je za povrh država še solastnica, ni več le bančno vprašanje, pač pa tudi politično in socialno vprašanje. In velja na državni ravni in ne le na ravni bančnega profitiranja.”

To so sociopatske prakse

Osebno pa ob srečevanju z ljudmi, ki jih je bančni sektor zlomil, meni: “Če me vprašate za moje nepravno mnenje, gre tukaj za sociopatske prakse, če se najbolj milo izrazim. Gre za neverjetno krutost do ljudi, ustava pa ima določbe o tem, da je Slovenija ne le pravna, pač pa tudi socialna država. In taka popolnoma brezobzirna praksa bank morda lahko prikriva kakšno korupcijo v samih bankah, ki so se znebile dolgov, hkrati pa je kdo lahko odnesel tudi profit.” Zato meni, da bi pristojni organi v tem poslu morali raziskati ozadja, zakaj se je zgodila prodaja s takim popustom.

Sodba za švicarske franke v pomoč tudi “prodanim”?

Vsaj tistim komitentom iz prodanega svežnja NLB, ki so imeli kredite v frankih, pa bi po njegovem mnenju olajšanje lahko prinesla težko pričakovana razsodba vrhovnega sodišča: če bo že ta dala prav kreditojemalcem?

Potem bo to zelo koristno za Slovenijo, ker se bodo morala sodišča, v vsakem primeru posebej, odločati v prid kreditojemalcev.”

Če bodo ti svojo pravico dosegli na slovenskih sodiščih, bodo odškodnine morale kriti banke. Če pa ne vrhovno in morda pozneje še ustavno sodišče ne bi dalo prav kreditojemalcem in bi se zadeva preselila na Evropsko sodišče za človekove pravice, pa dr. Zupančič kot dolgoletni sodnik na tem sodišču ne dvomi, da bo to razsodilo v njihov prid. Vendar pa to pomeni, da bi kazni in odškodnine tako kot v primeru Vaskrsič, primeru izbrisanih, pa sodnih zamud in v primeru deviznih varčevalcev plačala država iz javnih sredstev.

Usoda tistih, ki so najeli kredit v švicarskih frankih, bi se torej kljub paketni prodaji NLB lahko razpletla dokaj ugodno. Tisti, ki so imeli kredite v evrih, pa bodo, kot kaže, ostali le številke v paketni prodaji. In samo številke, ne ljudje, so v bančništvu najbolj sveta stvar.