Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa? Zakaj je atrazin ponekod še zmeraj v nepričakovano visokih koncentracijah prisoten tudi v pitni vodi? V vodo prehajajo tudi številni drugi strupi iz kmetijstva, kot je potencialno rakotvorni glifosat. Bi ga morali prepovedati?
Herbicid atrazin je v Sloveniji prepovedan že 14 let. Od kod torej atrazin, ki je med požarom iztekel iz Kemisa?
Ob požaru v Kemisu v potok Tojnica se je izlilo toliko atrazina, da je koncentracija kar 175 krat presegala najvišjo dovoljeno za površinske vode. Če bi upoštevali standarde za pitno vodo, je šlo kar za 3.500-kratno preseganje. Tako ekstremno visokih vrednosti v Sloveniji še niso izmerili. Atrazin se uporablja za zatiranje plevelov in trav v kmetijstvu, pri pogozdovanju in v drugih nekmetijskih dejavnostih. Pripisujejo mu delovanje podobno ženskim spolnim hormonom.
Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar: “Nedvomno je atrazin spolni motilec. Pri samcih žab se poleg moških razvijejo tudi ženski spolni organi.” Kemis podatkov o količini atrazina nima. V Sloveniji je ta nevaren herbicid od leta 2003 prepovedan, zato se postavlja vprašanje, od kod količine, ki so tako onesnažile bližnji potok, ki se zliva v Ljubljanico.
V Kemisu zatrjujejo, da pesticidov ne uvažajo in da jih hranijo največ eno leto. Samo v prvih štirih mesecih tega leta so na sežig odpeljali približno tri tone pesticidov. Na dan požara je bila tam skoraj tona pesticidov. Mikrobiolog dr. Gorazd Pretnar predvideva, da je del njih tudi zagorel. Podatki o količini bi bili koristni predvsem za toksikologe, saj med gorenjem tvori snovi, ki so toksične za vdihovanje.
14 let po prepovedi je atrazin še zmeraj prisoten
Atrazin je še vedno prisoten v našem okolju. Dr. Nataša Sovič z nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano pravi, da je atrazin v nedovoljenih koncentracijah ponekod še vedno prisoten tudi v pitni vodi. Razgradnja namreč ni potekala tako hitro, kot so pričakovali. Na določenih merilnih mestih so koncentracije atrazina v obdobju desetih let padle tudi za polovico in več, na drugih mestih, na primer na Dravskem polju, pa ostajajo približno enake. Nataša Sovič poudarja, da to, tudi ob dejstvu, da se je atrazin kot odpadek pojavil na Vrhniki, ne pomeni nujno, da ga kmetje dejansko še uporabljajo. Ob tem pa dodaja, da si ne upa trditi, da je uporaba atrazina v Sloveniji čisto izključena. Analize se sicer večinoma opravljajo na vodovarstvenih območjih, manjkajo pa podatki s širšega območja kmetijskih zemljišč.
Obstajajo utemeljeni sumi, da se je zlasti na obmejnih območjih z Madžarsko in s Hrvaško atrazin tudi po prepovedi še vedno uporabljal. Gorazd Pretnar pravi, da je bil atrazin zaradi učinkovitosti in nizke cene med kmeti izjemno priljubljen: “Posle se je sklepalo po bifejih in se ga odvažalo iz garaž.”
Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) atrazina ne zaznava niti v hrani niti v krmi. Dejstvo je tudi, da se je zaradi podražitve analiz, število vzorčenj z leti zmanjšalo. Letno se na pesticide analizira od 750 do 800 vzorcev.
Evropa je idealen trg za nelegalne pesticide
Jernej Drofenik z UVHVVR pravi, da črni trg s fitofarmacevtskimi sredstvi obstaja vedno. Pri tem se ne ve niti, kaj vse ta sredstva vsebujejo.
“EUROPOL ugotavlja, da je trgovina s fitofarmacevtskimi sredstvi presegla trgovino z drogami. Okrog 15 odstotkov vseh sredstev, ki se uporabijo v Evropi, prihaja iz nelegalnih virov.”
Večina nelegalnih pesticidov izvira iz Kitajske in Vzhodne Evrope. Finančna uprava (FURS) je v Kopru pred štirimi leti odkrila skoraj 25 ton, leto za tem pa še 27 ton prepovedanih sredstev. Za prvo pošiljko je potem poskrbel Pinus iz Rač, kjer pod drugim lastnikom še danes proizvajajo glifosat, drugo pošiljko pa je prevzel KEMIS. Atrazina med zaseženimi snovmi ni bilo.
Legalen, a verjetno rakotvoren, glifosat
Kot pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), so kmetje po prepovedi atrazina pogosteje začeli uporabljati glifosat. Najbolj znan je kot Roundup, ki ga je v 70-ih na trg dal Monsanto. Po svetu ga kmetje uporabljajo v ogromnih količinah, saj je povezan tudi z gojenjem gensko spremenjenih rastlin. Glifosat proizvajajo tudi v Račah kot Boom Efekt. Pri nas ga uporabljajo v sadovnjakih, vinogradih, za zatiranje trave na vrtovih in dvoriščih, pa tudi vzdolž cest in železnic. Direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe opozori na dolgoročne učinke in da snov lahko učinkuje ne glede na karenco.
Svetovna zdravstvena organizacija je lani ugotovila, da je glifosat verjetno rakotvoren. Sledila je razprava, ali bi ga na podlagi novih spoznanj morali prepovedati. O njegovi morebitni prepovedi se bo na evropskem nivoju ponovno odločalo do konca letošnjega leta.
Aprila letos je odbor za oceno tveganja pri Evropski agenciji za kemikalije opravil presojo glifosata in – nasprotno kot Svetovna zdravstvena organizacija – zaključil, da ni rakotvoren.
Anamarija Slabe ob tem izpostavi študije, ki jih industrija izdela sama ali pa jih naroči in plača. Pravi, da industrija pri lobiranju uporablja celo neobjavljene raziskave. Pravi, da je v času njenega študija ob ustrezni rabi za povsem varnega veljal tudi atrazin. “Za to, kar danes smatramo še za čisto nenevarno sredstvo – ob čemer se zmeraj doda “ob ustrezni uporabi” -, se potem izkaže, da še zdaleč ni tako.”
Na NIJZ pravijo, da je bila odločitev Mednarodne agencije za raziskave raka Svetovne zdravstvene organizacije, da glifosat razvrsti med verjetno rakotvorna sredstva, presenetljiva. Podatki epidemioloških študij po prepričanju NIJZ ne zadoščajo za razvrstitev glifosata kot rakotvornega, saj ni možno z zadostno gotovostjo izključiti naključja in vpliva drugih morebitnih dejavnikov.
Na drugi strani sta Inštitut za trajnostni razvoj in Mreža Plan B za Slovenijo pred nekaj dnevi tudi v Sloveniji začela zbirati podpise Evropske državljanske pobude ‘Prepovejmo glifosat’.
V Evropi je zbranih že več kot 800 tisoč podpisov. Kvorum za Slovenijo je 6.000 podpisov.
