Beguncem vrača poteptano človeško dostojanstvo

"Nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeniti v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo."

Stavros Mirogiannis

foto: Osebni arhiv

Stavrosa Mirogiannisa smo srečali v Bruslju na dogodku, namenjenem izkušnjam integracije beguncev. Tja je prišel, kot pravi sam, s čudovitega grškega otoka Lezbos, ki za marsikoga zadnje dve leti ni več tako čudovit prav zaradi beguncev. A ne zanj.

Nekdanji vojak se je pred dvema letoma pridružil prostovoljcem v enem od begunskih zavetišč in iz kaotičnega tabora naredil center gostoljubnosti za begunce in migrante Kara Tepe. Skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik, brez vrste za hrano, a z veliko različnimi programi, s katerimi želijo, kot pravi Stavros Mirogiannis, ljudem povrniti poteptano človeško dostojanstvo.

“Pri nas živijo družine, otroci, noseče ženske, ženske, ki so na pot odšle same, starejši ljudje, invalidi. Kara Tepe je alternativno zavetišče in odprta skupnost brez verskih, nacionalnih in drugih razlik.”

Prve mesece dela v zavetišču ob začetku begunske krize je opisal kot pekel. Čez nekaj časa so kraj spremenili z delom, načrti, pomočjo nevladnih organizacij, države in Evropske unije. Razmere tam so popolnoma drugačne kot v medijsko bolj izpostavljenem begunskem taboru v vasici Moira. Stavros je tega poimenoval vroč krompir v begunski zgodbi. Gre za vladni nastanitveni center, v katerem prvič registrirajo vse prišleke. Razmere se izboljšujejo, vendar je tam preveč stvari in ljudi na premajhnem kraju.

“Tisoč ljudi v vrsti drug za drugim, ki morajo čakati na hrano tri ure. Kakšno hrano? Kaviar. Ne. Riž in fižol. Za riž tri ure. Pri meni nikoli. Imeli smo tak način, zdaj nič več. To sem ustavil, spremenil. Nič več vrst s prepiri, zakaj je nekdo iz Sirije v vrsti pred nekom iz Afganistana.”

Spoštuje vse ljudi, ki imajo vsaj načrt in zastavljen program, ki bo morda nekoč zaživel. Ne pa ljudi, ki ne počnejo nič. Prav na tem je slonela tudi njegova ureditev zavetišča. Vsi so delali za to, da je Kara Tepe to, kar je.

“Zdaj je v mojem zavetišču 800 beguncev. Na celotnem otoku približno 3000. Seveda ni pravično. Vedno pravim, da nihče nima pravice našega otoka, mojega otoka, moje države spremeni v skladišče za ljudi, ki jih nikjer drugje nočejo.”

Prav v tem, da Grke vidi kot nekakšne ambasadorje evropske gostoljubnosti, se popolni realist sam sebi zazdi malo romantičen. Morda mu malo realizma zmanjka tudi ob tem, da begunce in migrante nikoli ne kliče tako, niti jim ne reče tujci. Zanj so od vsega začetka to gostje, obiskovalci.

Stavros Mirogiannis, direktor centra gostoljubnosti za begunce in migrante v kraju Kara Tepe, pravi, da bi ljudem želel pomagati še bolj, ampak nima moči in možnosti. Je direktor, ni bog ali predsednik vlade. Je pač nekdo, ki je prelomil stereotip o grški lenobi in na otoku Lezbos poskrbel za ljudi.