Pop na pošti

Odvetnik toženega se je domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik.

Janez Janša in Franci Matoz

foto: BoBo

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Najprej in na začetku: Janez Janša nima z vso zgodbo neke prave zveze. Lahko, če ste občutljivi, njegovo ime zamenjate s Franc Novak, ali Milan Kučan, ali s komer koli se vam že zdi. Pri vsej komediji gre za princip sam, oziroma za bistvo stvari – udeleženi v tem sodnem sporu so le figure, ki jih na šale mahnjena usoda premika po šahovnici pravnih postopkov.

Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic.

Osnovno vprašanje je jasno: Kako lahko majhen poštni predal izniči veliko sodbo? Oziroma brez vrednotenja: Kako lahko katerikoli poštni predal izniči katerokoli sodbo?
Uradna verzija, ki nam jo razloži Janšev odvetnik, je jasna.
“Sedemnajstega avgusta lani, ko je poštar prinesel pošiljko sodišča, je še istega dne naredil zaznamek, da sodnega pisma ni mogel pustiti v nabiralniku, ker je ta premajhen.”
Kot pravi odvetnik, pa bi moral pošto pustiti v nabiralniku šele po poteku zakonitega roka za prevzem, zato je bilo vročanje nepravilno. In posledično je zato treba sojenje ponoviti.
Potek dogodkov je pravno neukemu umu sicer neverjeten … se pravi, “kako je mogoče, da na sodišču prideš skozi, ker imaš premajhen poštni nabiralnik?”
Zato si moramo pravno neuki umi pomagati s preverjeno metodo logičnega obrata: “Če lahko obsodba za žaljivi tvit vpliva na poštni nabiralnik, mora biti tudi pot, po kateri lahko poštni nabiralnik vpliva na žaljive tvite!”
Na srečo imamo orodje, s katerim je takšno analizo mogoče narediti. Škoda, da ga ne pozna Andrej Jerina, sodnik v tej zadevi. Bilo bi mu lažje tolči s kladivcem. Gre seveda za visoko pesem slovenskega poštarstva, za moralni kodeks raznašalcev poštnih pošiljk, ki so ga pred desetletji zapisali člani skupine Čudežna polja. Narobe trdijo sociologi kulture, da je njihova skladba Poštar zvoni samo dvakrat parafraza istoimenskega filma iz leta 1981, ki je le remake istoimenskega filma iz leta 1946. Ne! Čudežna polja v svoji pesmi ne le opišejo romantično in osebno izpovedno junakovo zvezo z dekletom, temveč tudi predvidijo zaplete z vročanjem sodb političnim veljakom, ki se bodo zgodili kakšnih štirideset let po nastanku skladbe. Poslušajte verz, ki je tipičen dvogovor med odvetnikom Matozom in sodnikom Jerino.

Odvetnik Matoz (sodniku):
Ko poštar bo naslov iskal,
ne misli, da se bom kesal.
Sodnik Jerina (Janši):
Še danes pismo bom oddal,
saj poštar najde te, če hočeš ali ne.

Razvidna je odvetnikova prebrisanost, očitna pa je tudi sodnikova naivnost, ki ne le, da zaupa v slovensko sodstvo, kar je po svoje logično, temveč zaupa tudi slovenski pošti, kar pa je že bolj tvegano stališče. Kajti v refrenu je jasno napovedana usoda poštne pošiljke, ki je vsebovala razsodbi. Značilno je tudi to, da poštar, ki bi moral pošiljko vročiti, sam o sebi govori v tretji osebi – kar v našem prostoru razumemo kot izrazito politično orientirano izreko.

Anonimni poštar:
Poštar zvoni samo dvakrat
in če mu vrat ne odpreš,
nikoli ne izveš,
da drugo ljubim.

Zadnja vrstica je očitna metafora, saj je bila skladba napisana v totalitarnih časih, ko so bila neposredna politična sporočila v glasbi podvržena cenzuri … Je pa povsem jasno, kaj so poštar oziroma avtorji skladbe hoteli povedati. Če poštarju ne odpreš vrat, pač nisi obsojen. Bistveno sporočilo Čudežnih polj se tako glasi:

… če mu vrat ne odpreš,
nikoli ne izveš …

… ali prevedeno v politično sodobnost: pravica ima sicer dolgo roko, a le do zaprtih vrat! Oziroma je pravica odvisna od tega, kolikokrat se poštnemu uslužbencu ljubi pozvoniti. Oziroma kako velik ali poln je poštni nabiralnik.

Ker se, verjamemo, frustrirani člani skupine Čudežna polja, niso nikoli sprijaznili s povsem spregledanim sublimnim sporočilom pesmi Poštar zvoni samo dvakrat, ki je postala samo gromozanski hit, ne pa angažirana protestniška pesem, kar v bistvu je, sta si ustanovna člana skupine omislila svoj alter-ego in v pop zgodovini sta tako znana kot Spidi in Gogi! Neobremenjena s konvencijo in politično spodobnostjo sta v svojem največjem hitu še enkrat, vendar tokrat mnogo bolj neposredno povedala, kaj si mislita o slovenski politični eliti. Skladba, danes žal spregledana, se je imenovala: “Ajaj, njam, njam!”

Povedano drugače: ko nesposobnost slovenskega sodstva dobi podporo v nesposobnosti slovenske pošte, se še takšne bizarnosti slovenske politike izmažejo nekaznovano. Ali kot je njega dni preroško vzkliknil Spidi: “Karamba de la kaktus!”