Vita Mavrič je lastnoročno poskrbela, da šanson v Sloveniji ni utonil v pozabo.
To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti.
Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih delov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, darov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl. Ves čas je vztrajala pri nepredvidljivi, včasih nehvaležni samostojni umetniški poti, ki bi jo morda odnesla kam drugam, če ne bi njene igralske poti grobo presekale vojne na Balkanu. Rada se predaja literaturi, piše in raziskuje, zadnje čase pa umirja konje in pravi, da se želi dostojno postarati. A njen nemirni duh in ognjevitost, ki jo krasita, vzbujata resne dvome ob tej odločitvi.
