Prihodnje generacije se bodo bolj ali manj borile le za preživetje

V tako bogati družbi je nedopustno imeti tako revne otroke in se tako zelo zanašati na pomoč nevladnih organizacij

foto: Bor Slana/Bobo

Danes so mladi v res težkem položaju, pritiski kapitalizma in posledično gospodarstva, naj se trg dela še bolj prekarizira, naj se uvede še več neznačilnih oblik dela so veliki in so tolikšni, da se država temu vedno težje upira,” je dekanja Fakultete za socialno delo dr. Vesna Leskošek opozorila na konferenci o prihodnosti slovenske države blaginje, na kateri sta bili med pomembnimi temami tudi neenakost in revščina v družbi, seveda tudi tista, ki prizadene otroke. “Bojim se, da mladi ne bodo imeli tako varnih eksistenc in družbene varnosti, da bi lahko družbeno participirali, saj jih bo njihov položaj vse bolj obremenjeval. To pa pomeni, da država ne more več računati na generacijo otrok, ki bodo družbeno dejavni in ki bodo imeli enako razumevanje za solidarnost, enakost in druga načela socialne države, kar lahko zagotavlja medgeneracijsko solidarnost. Prihodnost je zelo nepredvidljiva.”

In to za prav vse generacije, tudi tiste, ki menijo, da jih dobrobit otrok danes prav nič ne zadeva, ker da so starši sami dolžni poskrbeti za prihodnost svojih otrok. A družba nikakor ni le seštevek posameznikov in njihovo aritmetično povprečje, ampak živ organizem, ki le s sobivanjem in solidarnostjo lahko zavaruje najšibkejše in razume, da je za vse dobra le takrat, ko prav nihče ni na tleh.

“Še vedno menim, da je rešitev to, da negujemo neko obliko socialne pravičnosti in solidarnosti, na katerih temelji socialna država, ne glede na to, ali menimo, da bi se morda morala socialna država v kakšnem delu spremeniti. Samemu pojmu se ne smemo odpovedati!”

Predvsem pa moramo vedeti, da je razumevanje revščine z vidika, “da so si ljudje zanjo sami krivi“, popolnoma zgrešena, je jasna dr. Leskošek: “Svoja življenja živimo znotraj družbene strukture, ki jo ustvarjajo vsakokratna vlada in politika, pa tudi mi s tem, ko jih volimo. Ta struktura vedno zamejuje naša življenja, vedno nam daje ali odvzema nekatere možnosti. Če za primer vzamemo stečaj Mure – zanj zagotovo niso bile krive delavke, ki so nato nosile vse posledice, pač pa podjetje, pa tudi država, ki nekemu podjetju postavlja okvire. Zato odgovornosti za obstoj ne moremo preprosto prenesti na samega človeka!

Pri Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje, kjer vodijo projekt Botrstvo, so prav danes pristojne znova opozorili na številne sistemske pomanjkljivosti in napake ter jih znova pozvali k spremembi zakonodaje: take spremembe bi namreč pomembno prispevale k zmanjševanju posledic revščine v Sloveniji.

Če primerjamo stanje s stanjem v drugih razvitih državah, smo morda v čem resda na boljšem, a pogosto le zato, ker je tudi v nekaterih drugih državah EU obseg revščine katastrofalen, poudarja dr. Nada Stropnik z Inštituta za ekonomska raziskovanja: “Huda revščina pri nas ni masoven problem, še vedno jo blažijo socialni transferji, odlično so subvencionirani vrtci, zelo dobro je poskrbljeno za zdravstveno varstvo mladoletnih otrok. Tukaj smo res dobri. A problem je, ker je tako velik delež skrbi na nevladnih organizacijah.

Je pa dr. Stropnik prepričana, da imajo pri zadovoljevanju tako osnovnih potreb, kot je golo preživetje, nevladne organizacije preveliko vlogo in jo prevzemajo od tistega, ki bi jo v resnici moral opravljati: “Mislim, da je v tako bogati družbi nedopustno imeti otroke, ki nimajo zadovoljenih osnovnih potreb in živijo v okoliščinah, ki jim bodo prizadejale dolgoročne posledice. Tukaj bi država morala opraviti svoje delo! Nevladne organizacije so ji lahko v veliko pomoč, vendar država ne sme računati na to, da bodo te zaščitnik družine od materialne varnosti naprej. Svoje delo lahko opravijo bolje kot država, ker bolje poznajo potrebe družin, a je država potem dolžna to financirati!

Ob tem dr. Stropnik opozarja še na posebnost, da država otroški dodatek že všteva v dohodke družine, kar bi bilo nujno spremeniti: socialna politika naj poskrbi za socialno stabilnost družine, otroški dodatek pa bi moral biti poseben dohodek iz naslova družinske politike. V številnih državah je namreč otroški dodatek povsem ločena kategorija.