Revščina otrok je naraščala hitreje od povprečja EU

Monografija opomnila na grozljive podatke o revščini nekaterih skupin otrok v zadnjem desetletju

foto: MIH88/Pixabay

Da 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano živi pod pragom revščine, da je delež revnih v tej skupini v zadnjem desetletju narastel za skoraj 50 odstotkov in da je bilo v letu 2015 revnih že 93 odstotkov otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelnim staršem, je le nekaj grozljivih podatkov tem, na katere nas je znova spomnila pravkar izdana monografija Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza. V njej so na več kot 300 straneh zbrani tudi številni podatki in raziskave o tem, kakšne možnosti za zdrav razvoj so imeli otroci v Sloveniji v zadnjem desetletju. Posebej dragocena je primerjava s prejšnjo, deset let starejšo študijo, saj jasno kaže, kako obsežen zdrs v revščino so v tem obdobju doživele posamezne skupine otrok.

V le štirih letih smo nazadovali za sedem mest, revščina pa je naraščala veliko hitreje od povprečja EU

Ena od avtoric, dr. Tamara Narat, pravi, da je Slovenija sicer iz evropske perspektive s približno petimi odstotki resno materialno prikrajšanih otrok na devetem mestu med članicami EU, v zadnjem obdobju se podatki že izboljšujejo, a skrb vzbujajoče je dejstvo, da se je stopnja tveganja revščine otrok v obdobju od leta 2004 do 2014 v Sloveniji povečala veliko bolj kot v povprečju držav EU.

Samo v štirih letih smo, gledano primerjalno z državami EU, nazadovali za sedem mest in se po zadnjih razpoložljivih podatkih kazalnika stopnje tveganja revščine otrok med državami EU uvrščamo na 13. mesto. “V tem desetletnem obdobju se nam je kar dvakrat zgodilo, da je bila stopnja tveganja revščine otrok višja od stopnje splošne populacije: to se nam je zgodilo prvič,” opozarja dr. Tamara Narat.

Seveda so nezaposlenost, pa tudi prekarne oblike zaposlitve na vse te podatke močno vplivale, še posebej izrazito velja za gospodinjstva z zelo nizko delovno intenzivnostjo in vzdrževanimi otroki, pri čemer so podatki o stopnji tveganja revščine katastrofalni: “V letu 2005 je bila ta 58-odstotna, v letu 2005 pa kar 85-odstotna!

V letu 2015 revnih že 93 odstotkov otrok iz enostarševskih družin brez zaposlitve

Kar pomeni, da je 85 odstotkov družin brezposelnih staršev ali takih z občasnimi zaposlitvami dokazano revnih. In da je delež revnih v tej skupini v zadnjem desetletju narasel za skoraj 50 odstotkov! A to še ni vse: od vseh otrok, ki živijo v enostarševskih družinah z brezposelno materjo ali očetom, je bilo v letu 2015 revnih že 93 odstotkov.

Enostarševske družine so med vsemi v najslabšem položaju. To je med drugim zelo opazno tudi pri stanovanjskem področju, v zadnjem desetletju so pri njih opazili nadpovprečno stopnjo stanovanjske prenaseljenosti (preveliko število ljudi na velikost stanovanj), pogosteje bivajo v neprimernih, vlažnih stanovanjih ali takih s slabo streho, pogosteje so njihove bivalne razmere označene kot “ekstremna stanovanjska prikrajšanost”, zelo so preobremenjeni tudi s stanovanjskimi stroški. To breme je eden glavnih razlogov za deložacije. Pa tudi njihov finančni položaj se je v zadnjih desetih letih poslabšal bolj kot pri drugih.

Socialni transferji revščine ne zmorejo več učinkovito blažiti

Pri tem je dodatno skrb vzbudilo dejstvo, da tudi socialni transferji, sploh po spremembi zakonodaje pred petimi leti, te revščine ne zmorejo več ustrezno blažiti: “Vseskozi je veljalo, da smo v Sloveniji s tem zelo učinkovito blažili tveganje revščine vsaj za polovico, zdaj pa jo zmorejo blažiti le še 40-odstotno.

Ob tem pa je treba še poudariti, da otroci revščino čutijo nekoliko manj tudi zato, ker se starši v njihovo korist pogosto odrečejo tudi svojim najosnovnejšim potrebam: “Starši na zelo različne načine skušajo otroke obvarovati pred vplivi pomanjkanja. Tudi tako, da ne plačajo položnic. Ko smo jih vprašali, kdaj so otroku nazadnje kupili kakšen kos novega oblačila ali obutve, med različnimi dohodkovnimi skupinami staršev skorajda ni bilo razlike, je pa bila izjemna razlika pri vprašanju, kdaj so sebi nazadnje privoščili nakup novih oblačil. A treba je poudariti, da so starši pri tem omejeni in da jih zaradi omejenosti sredstev pred revščino seveda ne morejo povsem obvarovati. Je pa to žrtvovanje za otroke zelo pogost pojav.

Socialni status vsekakor vpliva na otrokovo uspešnost šolanja

Čeprav je šolanje pri nas razmeroma dobro dostopno vsem in načeloma brezplačno oz. brez šolnin, pa je močno prezrto razslojevanje, ki ga med šolanjem povzročajo prav socialne razmere, v katerih otroci živijo, opozarjajo strokovnjaki: “To je res, te razmere močno določajo tudi učne dosežke, raziskava PISA denimo to potrjuje.

Ob tem pa ostaja prezrto, da poleg samega doseganja uspeha, tudi uspešni osnovnošolci iz revnejših družin svojo poklicno pot pogosto bolj kot željo po izobrazbi podredijo temu, kateri poklic in izobrazbena stopnja jim bo čim prej zagotovila preživetje in s tem finančno razbremenila druge družinske člane.

Vse več otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami

Je pa nedvomno, da se med šolajočo se populacijo pri vseh slojih povečuje tako število otrok s priznanimi posebnimi potrebami, pa tudi tistih, ki imajo čustvene težave: “Težko je reči, zakaj, a opažamo močan porast otrok, ki imajo učne težave, prav tako narašča delež otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so bili do nedavnega na neki način prezrta skupina. Njihov delež se je med otroki s posebnimi potrebami vseskozi gibal okoli enega odstotka. Po najnovejših podatkih pa jih je med takimi šolarji 3,2 odstotka in med srednješolci 2,3 odstotka.” Pri tem je problem, da brez priznanega statusa otroka s PP taki otroci praviloma ne dobijo ustrezne pomoči, čeprav se njihovo število skokovito povečuje.

Zbornik Položaj otrok v Sloveniji: situacijska analiza, ki so ga na pobudo Ministrstva za delo in ob pomoči Slovenske fundacije Unicef pripravili pri Inštitutu RS za socialne zadeve, prinaša tudi poglede in podatke na nasilje in na medvrstniško nasilje, na mladoletno prestopništvo, politično-vrednotni profil otrok in mladostnikov in na preživljanje prostega časa in daje pomemben vpogled, kakšne pogoje za zdravo odraščanje smo otrokom zmogli zagotoviti v zadnjem desetletju.