Dve medalji v Varšavi

foto: Val 202

Običajno so tekmovanja v poolimpijskem letu nekoliko drugače zapeljana kot denimo tista v letu pred največjim športnim dogodkom ali celo v letu, ki nam prinese olimpijske nastope. To je sicer težko trditi za prav vse discipline, ampak tudi tokrat smo v Varšavi videli kar nekaj zelo obetavnih mladih borcev, ki so komaj dopolnili dve desetletji in so že zelo blizu zmagovalnemu odru. Tudi v slovenski vrsti so predstavili nekaj takih obrazov, ki jih doslej na velikih tekmovanjih prav pogosto še nismo videli. Če pri tem omenim le Klaro Apotekar, na koncu peto, ter Andrejo Leški in Martina Hojaka, ki bodo slovenski aduti na letošnjem evropskem mladinskem prvenstvu, ki ga bo septembra gostil Maribor.

Prav pod Pohorjem je pred 15 leti Petra Nareks osvojila prvo veliko odličje za slovenski judo po Stanku Topolčniku, ki je bil ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja na zmagovalnem odru kot del reprezentance nekdanje države. Še na istem prvenstvu stare celine v največjem slovenskem mestu ob Dravi je odličje osvojila tudi Raša Sraka Vuković. Naslednje leto v Düsseldorfu se je na seznam dobitnic vpisala tudi Lucija Polavder, prva slovenska olimpijska prvakinja v »nežni poti«, kar je dobesedni prevod iz japonskega jezika za judo, Urška Žolnir pa je na svojo prvo člansko odličje čakala vse do olimpijskih iger v Atenah, ko je dobesedno kot rezerva prišla na olimpijske blazine pod Akropolo ter se domov vrnila z bronom in znamenito krono, nekdaj namenjeno Bogovom, iz zelenja. Leto pozneje je bila Žolnirjeva za nekaj minut hitrejša tudi pri prvi slovenski medalji na svetovnih prvenstvih, ko je bila v Kairu uspešna tudi Raša Sraka Vuković. Ta bo najbrž do konca življenja obžalovala, da ni nikdar stopila na olimpijski zmagovalni oder, pa čeprav le na najnižjo stopničko.

O prvem nekoliko odmevnejšem tekmovanju se je skupina najbolj zagnanih judoističnih zanesenjakov dogovorila ob partiji taroka. Imeli so idejo našega radijskega kolega Zorana Milovanovića in imeli so pogum, da so se spravili v kaj takega. Mladinsko evropsko prvenstvo pred dvema desetletjema v Tivoliju je odprlo obzorja, da bi morda lahko celo šlo. In je šlo. Prav ob jubileju bodo mladinci stare celine septembra znova pri nas. In tudi tokrat jim bo slovenski judo ponudil nekaj svojih odličnih tekmovalcev.

V teh dneh na Poljskem se mi je močno vtisnil v spomin odgovor Marjana Fabjana, da so zdajšnje generacije povsem drugačne, kot so bile tiste, ki so orale ledino. Očitno se da tudi s temi mladenkami in mladci, ki naj bi bili najbolj veseli, če imajo v dlani prenosni telefon. Tudi Fabi je danes drugačen, kot je bil. Morda nam sam tega ne bo priznal, pa je res. Daleč najbolj pomembno pa je, da v njegovem inkubatorju na Lopati še vedno rastejo šampioni. In če mu bodo sledili tudi v drugih okoljih, potem nas tudi za nekaj naslednjih let ne skrbi. Navsezadnje pri nas domuje najuspešnejša judoistka vseh kategorij na svetu – Tina Trstenjak je tudi po Varšavi hkrati olimpijska prvakinja ter zmagovalka svetovnega in evropskega prvenstva.