Bo Tim Gajser dočakal domačo veliko nagrado?

Ob progi v Pietramurati je bila tudi naša ekipa

Prvi trije v Pietramurati

foto: Val 202

Kljub velikonočni nedelji je tudi včeraj obilo slovenskih športnih privržencev odšlo na tuje spodbujat enega od junakov naše športne scene. Mladi slovenski šampion v motokrosu Tim Gajser je z uspehi v zadnjih treh sezonah dodobra prebudil slovensko sceno na tem področju. Pri nas pa ljubiteljev športov, ki imajo pridih po tehniki in bencinskih hlapih, nikdar ni manjkalo.

Tim Gajser, ki se bo v nadaljevanju svoje športne poti slej ali prej podal na ameriška tla, za zdaj po ameriških merilih še niti ni polnoleten. Septembra lani je namreč dopolnil 20 let in ko bo letos tekmoval na ameriški veliki nagradi 3. septembra, bo tik pred tem, da bo tudi po ameriških zakonih lahko zaživel povsem po svojih merilih in načelih.

Čeprav sta se ob koncu lanske sezone z očetom Bogom, ki je ves čas skrbno načrtoval njegovo športno pot, prvič zares sporekla o njegovi prihodnosti, je na koncu na srečo vse ostalo v okvirih, ki jih je Bogo Gajser postavil že daleč v preteklosti. Tedaj v svojih razmišljanjih zagotovo ni vedel, ali bosta s sinom in celotno družino na koncu uspela. Zdaj vsi vedo, da s poti uspeha ne bodo sestopili kar tako, kakšna bo odločitev po koncu sezone, pa bomo, kot vedno, prepustili njim samim.

Tim Gajser je namreč v pogodbi z japonskimi delodajalci imel zapisano, da mora do leta 2018 osvojiti naslov svetovnega prvaka, nato se lahko odloča po svoje. Zdaj ima že dva naslova. Res je, da mu ob uspehu v drugem razredu svetovnega motokrosa vsi tega niso priznavali, lani pa so preprosto morali taki stopiti vstran in morda tudi z nekaj zavisti spremljajo njegov uspeh še zdaj.

S tem je povsem predramil svoje rojake, ki se na tuje za uspeh posameznika le redko podajo. Za Timom Gajserjem denimo najmanj v Italijo in predvsem v Pietramurato, ki je na koledarju dirk svetovnega prvenstva v motokrosu najbliže našim krajem, pa jih zdaj pride vsako leto več. Za kaj takega skrbi tudi mladenič iz Pečk pri Makolah na Dravskem polju tudi in predvsem s svojimi dosežki. Tudi pri njem smo namreč postali kar malo nezadovoljni, če je denimo “le” četrti ali peti. Ali pa denimo včeraj tretji po prvi vožnji, ko mu ni uspevalo skorajda nič.

Ko se je v drugem nastopu izstrelil iz startnega bloka in izkoristil napako velikega tekmeca, osemkratnega svetovnega prvaka, domačina Antonia Cairolija, pa ni več popustil do konca. Ta je nato z zares bravuroznim nastopom, ki ga v vseh razredih avto-moto športov ne vidimo vsak teden, dosegel končni uspeh in zmago pred domačimi gledalci. Tim Gajser je ob vsem samo dejal, da je kaj več zapravil v prvem nastopu.

Ni se spuščal v občasno zelo nevarno dirkanje izkušenega zvezdnika, ki ga je še pred dvema, tremi sezonami imel samo za idola. Ko sta lani prvič vozila v istem razredu in istočasno, je Tim Gajser nedvomno obdržal obilo spoštovanja, na tekmovališču ga je večkrat premagal, kot pa izgubil. Lanskega poraza v Mantovi Cairoli še ni pozabil in ga tudi nikoli ne bo. Zato je bila želja po uspehu včeraj pri Italijanu še toliko večja. Vzdušje v Trentinu pa je bilo po koncu zares izjemno.

V Pietramurati dirko svetovnega prvenstva prirejajo že nekaj let in so stalnica v koledarju. Že ob prvem snidenju z dirkališčem v izjemnem okolju, ki precej spominja na naše Posočje, sem se spraševal, kako prirediteljem uspe tu pripraviti motoristični spektakel. Očitno jim pri tem nihče ne nagaja. Še več, vse skupaj je vpeto v turistično ponudbo ob Gardskem jezeru, ki je ena od osrednjih točk turističnega priliva pri naših sosedih. In ob odhodu se mi podijo misli: bo Tim Gajser dočakal domačo veliko nagrado in z njim vsi navijači, ki so bili tudi včeraj v Pietramurati, in tisti, ki so ostali doma?