Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane … ko pa njegov priimek nosi eno najpopularnejših avstrijskih vin?
Drugič: pet predlogov za prihodnost EU, ki jih je razgrnil v Sloveniji, se bere kot jed v kitajski restavraciji: “Pet predlogov z bambusom in gobicami!”
Tretjič: do zdaj smo vedno mislili, da so evropske elite prostozidarske, kot pa kaže po veliki manifestaciji moško-moške naklonjenosti, so v bistvu latentno homoseksualne.
Četrtič: zakaj je bil zraven predsednik evropskega parlamenta?
Petič: kdo bo hišnik v na novo odprti hiši EU?
Prvič: kaj si Junker zmišljuje, da ima raje pivo kot vino in ga torej teranska vojna ne gane
Težko vam bomo postregli z originalnim razmislekom o predlagani prihodnosti evropske povezave; vsaj s takim, ki že ni bil analiziran, izpostavljen in medijsko prežvečen. Torej je treba čez okvirje običajne politične analize na področje nadnaravnega in spekulativnega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti. Kajti EU se je že spremenila. Da elite predlagajo spremembo dejanskega stanja zatem, ko se je ta že zgodila, je za elite sicer značilno; da pa nam poskušajo hkrati prodati še vpliv na prihodnost, ki je že začrtana, pa je novost.
Pet točk, ki jih je Junker prinesel s seboj, hudomušno jih poimenujmo “smeri razvoja”, tako ni nekaj, kar se bo zgodilo, temveč so pobožna želja za nečem, kar naj bi se zgodilo. Če sledimo tezi, da se je prihodnost že zgodila, se žal ne bo uresničilo nič izmed ponujenega.
Največja napaka v razmisleku o prihodnosti EU je predpostavka, da se mora EU spremeniti.
Evropski vrhovi svoje analize kujejo na napačnih predpostavkah. Najprej na predpostavki, da je Evropa dokaj unitarna civilizirana krajina, zvesta demokratičnim načelom, poseljena s prebivalstvom, ki je nekakšna mešanica malomeščanske omike in antične tradicije. Tudi če je evropski plebs kdaj takšen bil, danes ni več. Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Na drugi strani imamo našo zlato mladino. K ljubljanski se je tudi Junker zatekel po javnomnenjske simpatije. Čeprav pretirano izpostavljanje mladih, mladine, njihovega neverjetnega potenciala in energije, še bolj kot medmoško poljubljanje spominja na čase evropskih totalitarizmov. Kakorkoli; organizatorji so napraskali polno sobo odličnjakov in bodočih politikov in enega alternativca za povrhu in s tem naredili vtis, kako je mladini mar. Realno gledano pa ji ni. Vsaj ne za institucije, kompleksnost in neobvladljivost evropske unije. Mladi so, merjeni s klasičnimi politološkimi vatli, danes povsem apolitični. Tako šolski sistem kot mediji se jih sicer trudijo – ne toliko politično aktivirati, kot spolitizirati – a jim gre slabo od rok. Mladina se danes druži in združuje nadnacionalno, kar pa je za razumniško elito, ki nam v uvodniki osrednjih časnikov še zmeraj razlaga osnovne definicije nacionalnega, povsem nerazumljivo. Pa s tem nočemo trditi, da je mladina klasično apolitična; le vzvodi, s katerimi operira, in cilji družbenih sprememb so povsem drugačni od teh, s katerimi smo se ukvarjali od nastanka nacionalnih držav do danes …
Saj ni treba, da verjamete zapisanemu in izrečenemu. Dovolj je, da se ozrete po otrocih ali po vnukih – če se že niso oni dan družili z Junkerjem – in opazili boste, da je neskladje med njihovo realnostjo in termini, s katerimi operira evropska politična elita, v nebo vpijoče.
Oziroma, kot kažejo tako volilni rezultati kot vse mogoče ankete, se evropsko prebivalstvo spreminja v ozkogledo, ozkosrčno drhal. Seveda ne vsi in ne v celoti.
Prihodnost Evropske unije se tako ne bo zgodila po volji neobstoječega evropskega ljudstva, ki naj bi izbralo nekaj iz pethodnega menija restavracije Junker. Evropska prihodnost bo izid spopada med srednjeveško drhaljo in mlado sodobnostjo, ki je s svojim razmišljanjem in delovanjem vsaj v zadnjih petih letih presegla razmišljanje in delovanje institucij evropske unije.
Kdo pa bo v tej epski bitki, za katero lahko le upamo, da ne bo nasilna, zmagal, je odvisno od vsakega izmed nas. In tudi od vas.
