Agresivna čustva so povsem normalna, njihovo zatiranje pa vodi v nasilje

Predvajaj

foto: martakoton

Po eni strani smo kot družba vse bolj poučeni, kako prepoznati nasilje in vzpostaviti ničelno toleranco do njega. Zakonsko smo prepovedali telesno kaznovanje, vzgoja brez klofut postaja družbeno bolj sprejemljiva, starši se vse bolj poglabljajo v vzgojne koncepte in iščejo načine, kako v kali zatreti sleherne poskuse agresivnih izbruhov že pri najmlajših. Ker jih razumejo kot neuspešno vzgojo. Žal jo pogosto tako dojemajo tudi pedagoški delavci. Ti izbruhe jeze pripisujejo nevzgojenosti in neukrotljivosti, lotevajo se je s kaznijo in ukrepi, ne prepoznajo pa otrokovega znaka za stisko in klica na pomoč.

Po drugi strani pa so vse pogostejša opozorila strokovnjakov, da agresivnost ni posledica slabe vzgoje, pač pa klic na pomoč: če ga bomo zatrli, se bo prej ali slej kot tempirana bomba vrnil z obrestmi, v obliki bolj ali manj obvladljivega nasilja ali, še slabše, spregledanega avtodestruktivnega vedenja. Predvsem pa bomo z nesprejemanjem otrokove agresije zamudili priložnost slišati in razumeti njegove stiske, mu pomagati sprejemati tudi negativna čustva in ustvariti popoln barvni krog vseh čustev, ki šele kot celota lahko tvorijo avtentično osebnost.  Kako agresivnost razumeti in obrniti v prid zdravemu razvoju osebnosti in boljše družbe kot celote?

Gostji oddaje:

Nina Babič, psihologinja na OŠ Martina Konšaka Maribor
Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylab Slovenija