Dežela vojne, čudovitih ljudi in razgibane pokrajine

Lepo življenje kljub težkim časom, nestabilnosti, strahu, česar pa so se z družino tudi že nekoliko navadili

Mojca Zaccour s soprogom

foto: Osebni arhiv

“V Bejrut me je odpeljalo srce,” pravi Mojca Zaccour, ki že 42 let živi v Libanonu. Kljub vojnam in nasploh nestabilnim političnim razmeram, ki državo spremljajo že desetletja, je še vedno navdušena nad življenjem v prestolnici.

“Za to deželo pravim, da je raj na Bližnjem vzhodu. Imamo štiri letne čase, zelo veliko lepote, arheološke izkopanine, vsega je veliko v tej majhni deželi. Na žalost pa nas ne pustijo pri miru. Sosednje in tudi večje države, ki se vseskozi vpletajo v naše zadeve.”

Če lahko Libanonci, lahko tudi jaz

Vojna leta opisuje kot zelo težka, nevarna. Dogajalo se je, da so se otroci iz šole vračali šele ob desetih zvečer. “Ker se je zunaj nenadoma začelo streljati, bombe so padale naokoli, tako da smo bili v nenehnem strahu.”

A njena vztrajnost je bila močnejša od razmer. “To smo hoteli preživeti in sem si rekla, Libanonci pa niso boljši od mene, če lahko oni to dajo skozi, bom pa tudi jaz. Zato ljubim in občudujem te ljudi in to deželo, ker imajo močno voljo.”

Brez jamranja, v upanju na lepši jutri

Pravi, da se prebivalci nad stvarnostjo ne pritožujejo prav pogosto. “Zato, ker zelo ljubijo svojo deželo in ker so na razmere tudi že nekoliko navajeni. In prav gotovo si vsi želijo lepšega, boljšega življenja, zato upajo, da se bo izboljšalo. Govorim o političnem položaju. In to je tako dolga zgodba, da se samo o tem pogovarjajo cele dneve, pa še na televiziji, tako da smo konec dneva povsem izčrpani od takšnih novic.“

Poudarja, da imamo v Sloveniji napačne predstave o Libanonu, saj eksplozije ali streljanje niso več del vsakdana. Obenem pa se tudi sprašuje, ali smo sploh še kje na svetu zares varni.