Kavni servisi in kristalne vaze

Predvajaj

foto: Žiga Živulović

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril.
Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.

Korupcijsko tveganje pri kadrovanju v šolstvu kot ga vidijo v komisiji, je najlepši primer, do kakšne zmede pride, ko uradnikom dovoliš, da razmišljajo.

A nazaj k šolstvu.
Najbolj jih skrbi zaposlovanje. Da imajo ravnatelji vpliv na kadrovanje in zato pride v šole vse preveč kadra na prijateljski ali, bog ne daj, sorodstveni osnovi!
Korupcijsko tveganje pri kadrovanju v šolstvu kot ga vidijo v komisiji, je najlepši primer, do kakšne zmede pride, ko uradnikom dovoliš, da razmišljajo. Do še večje zmede pride, če družba dovoli uradnikom, da ukrepajo, in šolska korupcija se zdi kot vzeta iz Gogoljevega romana. Ker koruptivno gor ali dol, učiteljske družine – kaj družine – učiteljske dinastije, kjer so v šoli zaposleni možje, žene, njihovi otroci in vnuki, so hrbtenica našega šolstva. Zgodovina slovenskega šolstva je zgodovina »prosvetarskih« družin! Ne le duhovito karikirano, kot je to pri zgodnjem Partljiču, temveč tudi v realnosti, mora biti ravnateljeva žena učiteljica. In učitelj telovadbe je skoraj nujno poročen z učiteljico biologije. Včasih družbeno-moralne vzgoje. To, kar zgodovina slovenskega šolstva razume kot predajanje in žrtvovanje celih družin za kulturo in prosveto tega naroda, je komisija prepoznala kot koruptivno tveganje.

Ker koruptivno gor ali dol, učiteljske družine – kaj družine – učiteljske dinastije, kjer so v šoli zaposleni možje, žene, njihovi otroci in vnuki, so hrbtenica našega šolstva.

In naprej: koruptivno tveganje pri oddaji šolskih prostorov. V premnogih krajih v Sloveniji je osnovna šola edina javna stavba, vredna svojega imena. Družbeni domovi so razpadli, vaške dvorane samevajo. Bistvo šole, kot so jo razumeli naši predniki, je žarišče omike v kraju. Šola mora biti ne le odprta navzven, temveč tako prostorsko kot organizacijsko in simbolno povezana s svojim okoljem. Uporabljanje ali oddajanje šolskih prostorov za potrebe in dejavnosti širšega okolja bi morala biti zapoved, ne pa korupcija. In seveda … to, da ravnatelj Jože, ki tudi sam rad brca, odda telovadnico za torkovo rekreacijo po nižji ceni, kot jo določa pravilnik, ali bog ne daj korupcije, celo zastonj, je izven svetosti KPK-ja razumljeno kot normalna in dobronamerna poteza.

In še največji prekršek, ki kot »goljfiva kača« preži na učitelje: sprejemanje daril.
Protikorupcijsko uradništvo je natančno predpisalo višino zneska, ki ga lahko učitelj prejme kot darilo. Preprosto povedano: vrednost daril je omejena na petindvajset čokolad nižjega cenovnega razreda. Ne tistih švicarskih, niti ne teh z Gorenjske, temveč onih iz diskonta … In na travniško, nikakor rezano cvetje.
Tema je že večkrat opisana in celo spolitizirana, a komisija, kot že v prejšnjih dveh primerih, spet ni videla širše slike. Ta je pa takšna: v eni in isti dejavnosti, šolstvu, se družba bori za dvoje. Na prvi fronti so lačni, revni in socialno odrinjeni otroci, za katere imamo zbiralne akcije in dobrodelne koncerte, na drugi strani pa ta ista družba omejuje prejemanje daril učiteljem v istih izobraževalnih ustanovah. Odločimo se torej, v kakšni družbi živimo: ali v takšni, ki ne zmore prehraniti šoloobveznih otrok, ali pa morebiti v takšni, ki obdaruje učitelje z več kot 63 evri, kar velja za korupcijo. Ker oboje, kot narekuje zdrava pamet, ne more sobivati.

Odločimo se torej, v kakšni družbi živimo: ali v takšni, ki ne zmore prehraniti šoloobveznih otrok, ali pa morebiti v takšni, ki obdaruje učitelje z več kot 63 evri, kar velja za korupcijo. Ker oboje, kot narekuje zdrava pamet, ne more sobivati.

Seveda obstaja še tretja možnost; da so okolja, ki otrok ne morejo prehraniti in da so druga okolja, ki razvajajo učitelje z boni za masažo. Če oboje razumemo kot dejstvo, trčimo ob problem, znan kot družbena neenakost. Te pa s preverjanjem celofanskih vrečk ob koncu pouka ne bomo odpravili.
Protikorupcijska komisija kot državni organ bi morala biti zavezana neizprosni bitki proti družbeni neenakosti, ki pa se v resnici odvija na drugem koncu učiteljskih daril. Na tistem koncu, kjer so otroci brez denarja za malico. In brez denarja za darila učitelju. Tam so resnični korupcijski problemi te družbe, ki pa vodijo v vrhove gospodarstva in politike. Povedano drugače: protikorupcijska komisija bi morala preveriti nedrja, ki so jo rodila … česar pa seveda ne bo naredila.
In tisti, ki napačno menijo, da se nam ne more zgoditi Romunija, ker je pri nas stopnja korupcije tako nizka, da jo že preganjamo v resnično nepomembnih podsistemih, kot je šolstvo, so seveda v debeli zmoti.
Smo si »kupili pameti«, kot se reče, čim smo ugotovili, kako je bilo med protesti iz jeseni 2012 preveč koruptivnih tveganj, da bi obveljali kot verodostojni.