Če v Nizozemskem Deventerju (dejfntr-ju) vidite po ulici tekmovati 91 letnika v vožnji z invalidskim skuterjem s 23 letnikom ni to nič nenavadnega. Sta namreč soseda v stanovanjski skupnosti starejših Humanitas. Jurriën Mentink, 23-leten študent urbanizma ima že štiri "cimre", ki imajo več kot osemdeset let. Zrasel je v čisto drugačno osebo kot bi, če ne bi imel te izkušnje. Študentje namreč lahko brezplačno živijo skupaj s starejšimi v domu in edino kar morajo vrniti nazaj v skupnost je to, da so njihovi dobri sosedje.

Študentje lahko brezplačno živijo skupaj s starejšimi v domu in edino, kar morajo vrniti skupnosti, je, da so njihovi dobri sosedje

Če v Deventerju na Nizozemskem vidite po ulici tekmovati v vožnji 91-letnika z invalidskim skuterjem s 23-letnikom, ni to nič nenavadnega. Sta namreč soseda v stanovanjski skupnosti starejših Humanitas.

Jurriën Mentink, 23-letni študent urbanizma, ima že štiri sostanovalce, ki imajo več kot osemdeset let. Zrasel je v povsem drugačno osebo, kot bi bil, če ne bi imel te izkušnje.

“Med študijem sem iskal sobo. Za deset kvadratnih metrov veliko sobo s souporabo kuhinje in kopalnice bi moral plačati 400 evrov. Potem pa sem izvedel, da v Humanitasu ravno iščejo študenta za sobivanje s starejšimi.”

foto: Humanitasdeventer

Najprej ni bil čisto prepričan, da bi to zmogel. Zdaj pravi, da bi mu bilo žal, če ne bi imel te izkušnje. Načina, na katerega namreč zdaj raste, odkar živi s starejšimi, ne bi zamenjal za nič na svetu. “Življenje tukaj mi daje drugačno družbeno izkušnjo, ki jo mora dobiti vsak.
Ko pride domov, ga pričaka starejša gospa v stolu, v katerem prebije ves dan, in ga vpraša: “Kakšen je bil kaj tvoj dan?” In to šteje. Stik, umirjenost.

“Mi njim prinesemo energijo in informacije od zunaj, oni pa nam skozi vsakodnevne dogodke na televiziji razlagajo svoj pogled na življenje in izkušnje iz preteklosti.”

Ni pa vse lepo,” še pravi Jurriën: “Odkar živim v domu za starejše, je tam umrlo že več kot petdeset ljudi.” Nekatere je zelo dobro poznal, druge manj. Od njih se je naučil, da je smrt “zadovoljivo sredstvo” za konec čudovitega življenja. “Te izjave od mladih nikoli nisem in verjetno ne bi slišal,” pravi. Naučil se je sprejemati druge poglede na življenje in razširiti svoje.

“Tako sem bogatejši. Vsakič ko vstopim v Humanitas, se moje življenje ustavi in upočasni, razmišljam drugače.”

Simona Habič